Zelo človeški, zelo božji (18) – Spodobi se in pravično je. Pravičnost (1. del)

Pravičnost se začne z našim odnosom do Boga, ki se natančno odraža v ključni drži: hvaležnosti.

Jezus govori vsem. Ribiči z veseljem prisluhnejo govoru o mreži, ki zajame ribe vseh vrst (Mt 13,47-52), kmete pritegnejo merila, na podlagi katerih bo seme obrodilo trajne sadove (Mt 13,2-9), in vsaka gospodinja se lahko vživi v zgodbo o ženi, ki doma izgubi kovanec, saj pozna to tesnobo (Lk 15,8-10). Z najbolj vsakdanjimi prispodobami zna Kristus osvetliti najpresežnejše resnice. Je pa tudi nekaj prilik, ki nas lahko spravijo v zadrego. Čeprav so izražene v preprostem jeziku, nas postavijo pred protislovja, ki nas primorajo k razmisleku. Zdi se, da nam včasih Jezus hoče reči: »Moje misli niso vaše misli« (Iz 55,8).

Med prispodobami, ki vzbujajo največ nelagodja, morda izstopa tista o gospodarju, ki gre zgodaj zjutraj najemat delavce za delo v svojem vinogradu (Mt 20,1-16). Zgodba se začne, kot je pričakovati: lastnik se z delavci dogovori za dnevno plačilo, en denarij, in jih pošlje na delo. Sprva se zdi, da imamo opravka zgolj z razmislekom o dobrem izkoriščanju časa in sadovih trdega dela. Toda prilika se nadaljuje in lastnik se pozneje odloči najeti še druge delavce, ki bodo torej delali manj ur. Tem namesto določenega plačila obljubi, da jim bo dal, »kar je prav« (Mt 20,4).

Kar je prav, kar je pravično. Ob tem izrazu se neizogibno v Gospodovih poslušalcih in v bralcu prilike vzbudijo pričakovanja. Lahko bi predpostavili, da bodo tisti, ki so začeli delati pozneje, prejeli manj denarja kot tisti, ki so se trudili od zore. In ko naposled tisti najpozneje najeti delavci dobijo plačilo v višini enega denarija, si mislimo, da bodo potem oni, ki so delali ves dan, pač prejeli višjo nagrado. Toda gospodar preseneti vse: najprej tiste, ki so delali le nekaj ur, saj dobijo enako plačilo kot drugi delavci; pa tudi tiste, ki so začeli zgodaj, saj bi najbrž pričakovali ustrezen dodatek k dogovorjeni plači. Najbolj osupli nad tako nenavadnim pojmovanjem pravičnosti pa smo morda mi sami. »Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem?« sprašuje gospodar vinograda (Mt 20,15). Morda tudi mi ne vemo, kako naj si razlagamo te besede.

Spodobi se in pravično je

Jezusa ne zanima ukvarjanje z ekonomskimi ali političnimi vprašanji. S to priliko ne želi pojasnjevati na primer značilnosti tako zapletenega pojma, kot je opredelitev pravičnega plačila. Gospod hoče predvsem dvigniti naš pogled k usmiljeni drži Boga, ki sprejema vse, tudi če pristopijo ali se srečajo z njim v poslednjem trenutku kakor dobri razbojnik (prim. Lk 23,43). Vseeno pa nam Gospodova prilika poleg tega temeljnega pomena ponuja tudi pripovedni okvir, ki nas spodbuja k razmisleku o različnih vidikih kreposti pravičnosti v našem življenju.

Če je pravičnost, kot se glasi klasični rek, v tem, da vsakemu damo njegov delež, kar mu gre, potem govorimo o neki notranji drži, ki odraža našo odnosno razsežnost. Primerno je torej, da se najprej vprašamo, kaj dolgujemo Bogu oziroma kakšen bo pravičen odnos do njega, ki je vir vsega dobrega, začenši z našim obstojem.

Evharistična molitev pri sveti maši je dobro izhodišče. Takole se glasi kratki dialog med duhovnikom in verniki, s katerim se vedno začne hvalospev: »Zahvalimo se Gospodu, našemu Bogu. – Spodobi se in pravično je.«[1] Na prvi pogled se zdi, da si hvaležnost in pravičnost nasprotujeta: značilnost darila je prav to, da gre za nezaslužen dar. Hvaležnost je priznanje, da je nekdo šel dlje od tega, kar bi bilo strogo potrebno. Toda pred Bogom se koordinate povsem spremenijo, saj je on izvor vsega, kar smo in kar imamo. Sveti Pavel pravi: »Kaj imaš, česar bi ne prejel?« (1 Kor 4,7). Naše življenje kot tako je čisti nezasluženi dar; zato je v odnosu do Boga hvaležnost globoka dolžnost. Nikoli mu ne moremo povrniti tega, kar naredi za nas, in v tem ni nič krivičnega. Obstaja pa neka globoka dolžnost, nekaj nadvse pravičnega: da se mu za vse zahvaljujemo.

Odkritje, da je v središču našega odnosa z Bogom njegovo svobodno in rahločutno podarjanje samega sebe, nam odpira pot v uživanje življenja kot njegovi otroci in nas osvobaja pojmovanja vere, ki je preveč osredotočeno na črko zapovedi. Namesto da se obremenjujemo s tem, kar bi se morda zdelo kakor neskončen seznam sklepov ali predpisov, s katerimi bi nekako poplačali ceno našega odrešenja, si lahko naš odgovor na božjo ljubezen predstavljamo kot naravnanost, da mu podarimo vse trenutke svojega življenja, prepričani, da nikoli ne bomo mogli biti dovolj hvaležni za vse, kar nam daje. Tako lahko denimo zvestobo načrtu duhovnega življenja dojemamo ne toliko kot breme vesti spričo sprejetih obveznosti, ampak bolj kot najzgovornejši izraz naše hvaležnosti za ljubezen, ki jo Bog razliva na vsakega izmed nas. »Če se zares trudite, da bi bili pravični, boste pogosto premišljevali o vaši odvisnosti od Boga – Kaj pa imaš, česar nisi prejel? – in napolnjevala vas bo hvaležnost in želja, da bi odgovorili Očetu, ki nas ljubi vse do norosti.«[2]

Njegova pravičnost je večja od naše

Poleg tega nas drža globoke hvaležnosti do Boga osvobaja pretirane želje, da bi presojali njegov način delovanja. Včasih si ob osebnih ali družbenih dogodkih, ko smo nenadoma soočeni s situacijo, ki je nismo pričakovali, lahko zastavljamo vprašanja takšne vrste: Kako lahko Bog kaj takega dopusti? Morda menimo, da so drugi ljudje bolj blagoslovljeni od nas, ali pa se nam zdi, da Bog ne sliši naših prošenj in molitev, in si mislimo: kako nepravično. Takrat se obnašamo kot tisti dninarji, ki so delali ves dan in jim nikakor ni šla v račun gospodarjeva brezmerna darežljivost do tistih, ki jih je najel pozno popoldne. Namesto da bi se veselili, ker so tisti delavci dobili nekaj denarja in ta dan ne bodo lačni, jih je žalostilo razočaranje zaradi njihovih pričakovanj, da bodo prejeli večjo nagrado.

Sicer pa je nesmiselno, da bi za zlo krivili Gospoda. Marsikdaj je le-to posledica človekove svobode, njegovih dejanj in opustitev. Ob tem se moramo v molitvi prepričati, da je Bog gospodar našega življenja in zgodovine, pa tudi, da čeprav nam ničesar ne dolguje, vedno išče najboljše za vsakega od nas, kajti onje Ljubezen in včasih na presenetljive načine spreminja zlo v dobro. Sveti Janez Pavel II. je dejal, da je »na neki način pravičnost večja od človeka, večja od razsežnosti njegovega zemeljskega življenja, večja od možnosti, da bi v tem življenju vzpostavili popolnoma pravične odnose med vsemi«.[3]

Molitev tistih, ki vedo, da so božji sinovi in hčere, je zaznamovana z zaupanjem v njega, ki nas neskončno ljubi in nam vedno želi najboljše. Tako moli Jezus na vrtu Getsemani: »Daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi« (Lk 22,42). Ko se soočamo s situacijami, ki jih ne razumemo povsem in nam morda povzročajo trpljenje, medtem ko poskušamo iskati rešitve, lahko Gospodu rečemo: »Naj se zgodi tvoja pravičnost in ne moja. Vem, da sem v dobrih rokah in da bo na koncu vse za dobro.«

Pravičnost je želja in skrivnost. Želja, ki je globoko zakoreninjena v nas, a tudi skrivnost, ki nas presega v smislu, da ima samo Bog zadnjo besedo o tem, kaj je pravično, in o konkretnih načinih za vzpostavitev pravičnosti. Zato tudi ne bi bila krščanska drža, če bi svojim sovražnikom želeli kazen, kot da bi bili mi pristojni za kaznovanje, ali če bi se preveč zlahka sklicevali na božjo pravičnost, da bi opomnili ljudi, ki ravnajo nemoralno ali svoje življenje utemeljujejo na vrednotah, ki se močno razlikujejo od naših.

Da, gotovo nam vera v božjo pravičnost mora biti v tolažbo, kadar trpimo krivico ali smo žalostni zaradi slabega razvoja dogodkov na svetu. »Obstaja pravičnost. Obstajapreklic minulega trpljenja, poravnava, ki vzpostavi pravo.«[4] Tako kot lastnik vinograda v priliki tudi Bog drži svojo obljubo in nagradi tiste, ki so dobro delali. Toda razodetje, ki nam ga je Bog dal o samem sebi, nam hkrati vliva zaupanje, da ga njegovo usmiljenje nagiba k temu, da daje vedno nove priložnosti za spreobrnjenje tistemu, ki ravna slabo. »Stroga pravičnost kot taka, osnovana na teoretičnih izračunih, ni bila tisto, zaradi česar je Božji Sin v našem imenu prosil Očeta za odpuščanje, temveč ga je k temu privedla zastonjska ljubezen, ki se ozira le na to, kar lahko stori za druge.«[5] Zaradi tega gospodar vinograda po najetju zgodnjih delavcev ne stoji križem rok, ampak želi celo ob enajsti uri dati zaposlitev tistim, ki so tik pred tem, da zapravijo celoten dan. Skratka, kot piše sveti Jožefmarija, »Bog se ne pusti prekositi v velikodušnosti.«[6]

Drugi so svobodni

Ko se razmišlja o pravičnosti kot kreposti, ki bi morala oblikovati naše odnose z drugimi, se marsikdaj sliši trditev, da gre zgolj za minimalni potrebni pogoj za sobivanje: spoštovanje drugega v njegovi drugačnosti.[7] Pravičnost bi potemtakem lahko razlagali kot hladno držo, ki bolj poudarja razlike med ljudmi kot pa to, kar imajo skupnega. Medtem ko si ljubezen prizadeva za edinost, bi naj pravičnost poudarjala ločenost. Če pa pogledamo pozorneje, je razmerje med ljubeznijo in pravičnostjo bolj subtilno.

Dejstvo, da vsakdo dobi, kar mu pripada, kot zahteva pravičnost, je neločljivo povezano s pravilno razdelitvijo dobrin, izpolnjevanjem pogodbenih določb in danih besed ter s spoštovanjem, ki ga dolgujemo vsakemu človeku. Lahko bi torej rekli, da nam pravičnost resnično pomaga živeti mirno družbeno življenje z jasnimi pravili igre in brez medsebojnega vznemirjanja.

Ta premislek je dovolj, da se zavemo, da sploh ni nekaj majhnega in nepomembnega priznati drugačnost drugih ter njihovo pravico, da so takšni, kakršni želijo biti. To nam predlaga v razmislek sveti Jožefmarija: »Naša obveznost je, da branimo osebno svobodo vseh ljudi, saj vemo, da nas je Kristus osvobodil za svobodo. Če ne ravnamo tako, s kakšno pravico zahtevamo svojo lastno svobodo?«[8] Prav to očita gospodar vinograda tistim prvim, zgodnjim delavcem, ki se čutijo ogoljufane: »Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?« (Mt 20,13-15).

Včasih se lahko znajdemo v skušnjavi, da bi kar takoj zavrnili stališče nekoga, ki svet dojema drugače ali se ravna po drugih vrednotah. Takrat pretirano poudarjamo zedinjevalno razsežnost ljubezni misleč, da je treba premagati prav vse razlike, da bi napravili prostor za resnično ljubezen, ter pomešamo pravičnost z golo enakostjo. Toda »pravičnost je prva pot ljubezni, […] sestavni del tiste ljubezni«.[9] Ta krepost nas najprej spomni, da imamo vsi pravico biti takšni, kot želimo, da ta način bivanja pokažemo navzven in da uživamo svoje dobrine. Kot je zapisal papež Frančišek, »se noben posameznik niti človeška skupina ne sme imeti za tako vsemogočno, da bi odtegovala dostojanstvo in pravice drugim posameznikom ali družbenim skupinam«.[10]

Sveti Jožefmarija je pogosto govoril o nadvse raznolikem števcu med ljudmi, ki so prihajali k njemu in mu sledili: o različnih značajih, svobodnih mnenjih in osebnih izbirah vsakega izmed njih, o izbirah vsakega posameznika na političnem, kulturnem, znanstvenem, umetniškem in strokovnem področju. To je razlikoval od skupnega imenovalca, ki je v primerjavi z vsem tem zelo majhen, in sicer so to bile temeljne vsebine vere in karizme, ki so si jo delili. Zelo dobro nam dene, če cenimo, spoštujemo in ljubimo legitimne razlike med osebami v naši bližini. »Kdor ljubi svobodo, zmore videti tisto, kar je pozitivnega in prijetnega v tem, kar drugi mislijo in delajo na teh obširnih področjih.«[11]

Če bi mislili drugače, bi podlegli zahrbtni skušnjavi, ki je v tem, da bi hoteli pomagati drugim izhajajoč iz lastnih meril, ne da bi razločili, kaj v resnici potrebujejo in predvsem kaj jim dolgujemo. Krivično bi bilo na primer zaposlenemu izplačati nižjo plačo od tiste, ki ustreza opravljenemu delu, samo zato, ker bi nekdo mislil, da je bolje, če mu da nagrado, ki bo razliko nadomestila. V tem smislu lastnik vinograda ne greši zoper pravičnost, ko vsem plača enako. Morda bi kdo pomislil, da ima neka posebna merila glede nagrajevanja, vendar v nobenem trenutku ne prelomi svoje besede: tisti, ki so se dogovorili za en denarij, so dobili točno to, kar je bilo določeno; drugi pa so prejeli, kar se je gospodarju zdelo pravično. Takšen je Bog: pravičen pri izpolnjevanju svojih obljub, a tudi velikodušen Oče, ki mu je »dovolj nasmeh, beseda, kretnja, vsaj malo ljubezni, da obilno razlije svojo milost nad dušo prijatelja«.[12]


[1] Rimski misal, evharistična molitev.

[2] Božji prijatelji, št. 167.

[3] Sv. Janez Pavel II., Avdienca, 8. 11. 1978.

[4] Benedikt XVI., Spe salvi, št. 43.

[5] Msgr. Fernando Ocáriz, Pastirsko pismo, 16. 2. 2023, št. 8.

[6] Kovačnica, št. 623.

[7] V zvezi z drugačnostjo kot temeljno razsežnostjo pravičnosti prim. Josef Pieper, Razumnost in pravičnost, Družina, Ljubljana, 2000, str. 72 sl.

[8] Božji prijatelji, št. 171.

[9] Benedikt XVI., Caritas in veritate, št. 6.

[10] Frančišek, Fratelli tutti, št. 171.

[11] Msgr. Fernando Ocáriz, Pastirsko pismo, 9. 1. 2018, št. 13.

[12] Sv. Jožefmarija, Križev pot, 5. postaja.

Gaspar Brahm