Predragi, naj Jezus varuje moje hčere in sinove!

26. junija bomo obhajali god svetega Jožefmarija. S tem kratkim sporočilom vam predlagam, da premišljujete o njegovih besedah iz nekega pisma z dne 31. maja 1954: »Na človeški ravni vam želim kot dediščino zapustiti ljubezen do svobode in dobro voljo.«

Ljubezen do lastne svobode in svobode drugih obsega marsikaj in se odraža na različne načine, o katerih smo že velikokrat razmišljali, predvsem pa jih poskušamo živeti. O tem sem vam 9. januarja 2018 že napisal daljše pismo. Tokrat bi se rad ustavil ob drugem delu dediščine, o kateri govori naš oče: ob dobri volji. Gre za stanje duha (biti dobre volje), ki ga običajno razumemo kot naravnanost k temu, da opazimo in pokažemo na zabavno plat posameznih situacij.

Vsekakor lahko nastopijo okoliščine, ki niso prav nič zabavne. Kljub temu pa se lahko tudi takrat ohrani neka globlja korenina dobrega razpoloženja, ki presega površinsko: veselje, ki izvira predvsem iz vere v neizmerno ljubezen Boga do vsakogar izmed nas. To veselje ima veliko opraviti s ponižnim pozabljanjem samega sebe, tako da mislimo na druge in svoje življenje zastavimo kot služenje. Zato, kot pravi sveti Jožefmarija: »Nikoli ne bomo res dobre volje, če resnično ne posnemamo Jezusa, če nismo, kot on, ponižni« (Jezus prihaja mimo, št. 18).

Preden zaključim, bi vas rad prosil, da molite za dva namena: za naslednje srečanje izvedencev na temo Statuta, ki bo konec meseca, in za duhovne sadove potovanja, ki me bo v prihodnjih mesecih popeljalo v nekatere evropske in ameriške države.

Pošiljam vam najprisrčnejši blagoslov,

vaš oče

Rim, 17. junij 2024