“Pomagala mi je premagati težave z nespečnostjo”

Prišlo je tako daleč, da sem pomislila, da moja ozdravitev ne spada v božje načrte, in sem svobodno sklenila, da to izročim Bogu za tiste, ki so potrebni molitve.

Opus Dei - “Pomagala mi je premagati težave z nespečnostjo”

Pred sedmimi leti sem zaradi hudega stresa prenehala spati. Dogajalo se mi je na primer, da sem prebila dve noči brez spanja, tretjo noč spala 30 minut, naslednjo pa ponovno nisem spala nič. Podnevi nikakor nisem mogla najti trenutka za oddih, da bi nekako nadomestila pomanjkanje nočnega spanca. Moj rekord je bil nič spanja štiri noči zapored. Sprva sem, tako kot mnogi ljudje, poskušala doseči spanec s pripravki, z nekaterimi psihološkimi triki … poskušala sem ne biti obsedena s tem, da moram spati (kot priporočajo strokovnjaki), brala sem naporne knjige itd.

SKORAJ POL LETA SEM VSAKO NOČ MOLILA ZA VSE, KI BI LAHKO POTREBOVALI KAKŠNO POMOČ.

Ker mi nič od tega ni pomagalo, mi je zdravnik predpisoval zelo močna zdravila. Nekatera od teh prav tako niso imela učinka, druga pa so mi onemogočala normalno delati naslednji dan: počutila sem se kakor zombi. Nekateri so mi svetovali, naj čakam, drugi so govorili, da je bolje nadaljevati z močnimi zdravili, spet drugi so mi pravili, da ljudje, kot sem jaz, nazadnje znorijo. Sama sem seveda molila za svojo ozdravitev in mnogo ljudi me je s svojo molitvijo podpiralo. To stanje je trajalo dolgo časa, kakšni dve ali tri leta, z različno intenzivnimi obdobji. Bila sem psihično tako izčrpana, da sem pomislila, da moja ozdravitev ne spada v božje načrte, in sem svobodno sklenila, da to izročim Bogu za tiste, ki so potrebni molitve. Čutila sem se odgovorno za ljudi, ki so potrebovali tovrstno pomoč. Razmišljala sem takole: dokler ne znorim, jim moram priskrbeti vsaj kakšno majhno korist.

Skoraj pol leta sem vsako noč molila za vse, ki bi lahko potrebovali kakšno pomoč, in če sem imela srečo, da sem zaspala za pol ali eno uro, sem bila zadovoljna in prepričana, da je bil to božji dar. Svojo situacijo opisujem tako podrobno, ker gre mnogo ljudi skozi nekaj podobnega, in morda jim bo moja zgodba v pomoč.

Februarja letos mi je neka prijateljica pokazala devetdnevnico k Montse in mi rekla, da lahko prosim Boga, naj me ozdravi na njeno priprošnjo. Poprej sem vedela nekaj malega o Montse, sedaj pa sem imela v rokah besedilo devetdnevnice v španščini ter njeno fotografijo z relikvijo. Premišljevala sem o njenem življenju: tako kratkem in tako polnem smisla, o njenem trpljenju, o njeni notranji moči itd. Naslednjo noč, ko sem molila drugi del devetdnevnice, sem zaprla oči in začela razmišljati, kakšna je bila ona, kako je ljubila življenje, in nenadoma sem zaslišala besede: “Če nočeš spati, pa ne spi!” To ni bil glas niti neka moja misel, temveč nekaj vmes. Najbolj čudno je bilo to, da je bilo v španščini, vendar mi takrat moje znanje španskega jezika ni dopuščalo, da bi ta stavek pravilno razumela.

Zdelo se je, da je v teh besedah zaobjeto vse: dober nasvet, tolažba in celo nekakšen očitek. Vendar sem jih jaz razumela v njihovem “polnem pomenu” in imela sem občutek, da sem to dojela ne z razumom, ampak s srcem. Čez 20 minut sem zaspala in se prebudila ob 5. uri zjutraj. Naslednjo noč sem prebrala besedilo sledečega dne devetdnevnice ter prav tako zaspala. Nisem mogla verjeti, da se to dogaja. Moje spanje seveda ni bilo tako globoko kot nekoč, vendar sem čutila, da polagoma okrevam po dolgotrajni bolezni.

Danes lahko rečem, da je nespečnost izginila. Če kdaj ne morem zaspati, prosim Boga preko Montse in deluje. Prepričana sem, da bo nekoč razglašena za svetnico. Četudi sem prej vedela, da se s pomočjo trpljenja prečiščujemo in približamo Bogu, me je šele zgled tega dekleta “primoral”, da sem to razumela in začutila na globok način. Vsakdo, ki trpi zaradi kakšne bolezni in mu je težko v tem najti smisel oziroma ga ne najde, se lahko opre na Boga preko Montse ter to odkrije, najde upanje in ozdravi.

E. M. – Kazahstan