Danes je, bolj kot kdajkoli, čas za molitev v povezanosti s Kristusom, s srcem polnim hvaležnosti za Janeza Pavla II., ki se je razdajal — dan za dnem, do zadnjega diha —, da bi izpolnil svoje poslanstvo očeta in pastirja.

Otroška hvaležnost, ki se danes združuje z globoko in mirno bolečino. V tej dobi, dolgi skoraj 27 let, smo se naučili ljubiti Janeza Pavla II. z vso dušo in sedaj čutimo v naših srcih praznino zaradi njegove odsotnosti.

Vendar po veri vemo, da je Janez Pavel II. prestopil »prag upanja« in nas pričakuje — s svojo dobroto in mirom, ki ju je zmeraj imel — v nebeški hiši, kamor si vsi želimo. Iz vere izhaja naša nadnaravna umirjenost: ne želimo in ne moremo izbrisati bolečine, vendar živimo umirjeno, v prepričanju, da je Bog tako zvestemu služabniku svoje Cerkve namenil najboljše.

Prav tako je prišel trenutek molitve za novega papeža, kateremu bomo katoliki že od sedaj izkazovali vso našo otroško ljubezen. Prosim Boga, naj mu podeli svojo milost in pomoč za tako odgovorno nalogo.

Osebno se z zaupanjem obračam na Janeza Pavla II., dobrega in zvestega služabnika, in ga tudi prosim, naj pri Bogu posreduje za svojega naslednika.

+ Javier Echevarría

Prelat Opus Dei