​2. Burgos

“Ustanovitelj Opus Dei” – življenjepis sv. Jožefmarija Escrivája.

Opus Dei - ​2. Burgos

↗ Nazaj na kazalo

V Burgosu sta ga čakala Juan Jiménez Vargas in José María Albareda. Slednji je bil nastanjen v majhnem skromnem hotelu na obrobju mesta, na ulici, ki je ime dobila po romanski cerkvici sv. Klare. V tistem penzionu je vladalo domače vzdušje. Jedilnica je premogla eno sámo mizo, okrog katere so se kakor v sveti bratovščini zbirali vsi gostje. Sicer pa ni bilo na izbiro kaj dosti drugih prenočišč. Od začetka vojne do tistega trenutka se je naseljenost v Burgosu podvojila in mesto je doseglo 60.000 prebivalcev. Tistih nekaj obstoječih hotelov in vse imenitnejše stavbe kastiljskega mesta je zavzela civilna ali vojaška oblast. V Burgosu je imela sedež vlada nacionalistične cone in nekateri administrativni oddelki. V tem mestu je deloval tudi centralni odbor za bogočastje in kler madridske škofije, kljub temu da je bil generalni vikariat, kot že rečeno, v kraju Navalcarnero, škof, Leopoldo Eijo y Garay, pa je večinoma prebival v Vigu.[1] Poleg tega je bil Burgos zaradi svoje strateške lege in komunikacijskih povezav dober kraj za postavitev apostolskega središča, ki ga je načrtoval ustanovitelj.

Oče se je nemudoma lotil poslov; najprej s Juanom, ki je bil na tem, da odide iz Burgosa in se pridruži eni izmed enot na fronti pri Teruelu. Juan je bil v nacionalistični coni tisti sin, v katerem je videl talent, potreben za to, da bi lahko prevzel del bremena in odgovornosti, povezanih z vodenjem Dela. (Juanito se umirjeno pogovarja z menoj o zadevah Dela, je v tistem času dejal ustanovitelj v Zapiskih.)[2]

Ravno po prihodu v Burgos je Jožefmarija 9. januarja dopolnil 36 let. Z mislijo na vse svoje otroke jim je napisal dolgo pismo, ki se je začelo takole:

Krožno pismo, 9. januar 1938

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha ter sv. Marije.

+Naj Jezus blagoslovi moje otroke in mi jih obvaruje.

Gospod je tudi mene obvaroval smrti, ki se je več kot enkrat zdela neizogibna. Izpeljal me je iz egiptovske dežele, iz rdeče tiranije – kljub mojim grehom, gotovo zaradi vaših molitev –, da bi bil še naprej glava in oče njegovih izvoljencev v tem Božjem delu.

Moj načrt je, da vas obiščem, drugega za drugim. Poskusil ga bom čim prej uresničiti.

Dokler pa ne pride ta težko pričakovani trenutek, vam s tem krožnim pismom pošiljam luč in spodbudo ter sredstva, ne samo za vztrajanje v našem duhu, temveč za to, da bi se posvečevali z udejanjanjem obzirnega, učinkovitega in možatega apostolata, ki ga doživljamo tako kot so ravnali prvi kristjani: Blagoslovljeno delo selekcije in zaupnosti!

Kot obilen in okusen sad vašega notranjega življenja, z vso naravnostjo, v slavo našega Boga – Deo omnis gloria! –, obnovite svoje tiho in dejavno poslanstvo.

Nič ni nemogoče: omnia possum …

Boste morda pozabili na naših deset let tolažečih izkušenj? … Dajmo, torej! Bog in drznost![3]

Medtem ko se bliža čas, ko se bo lahko osebno pogovoril z vsakim posebej, jih spominja na praktične temelje notranjega življenja, na norme pobožnosti in načine za zagon apostolata. Dodaja še pripadajoče nasvete za premagovanje ovir, ki se pojavljajo v času vojne: naj mu pišejo, se učijo kakega jezika, opravljajo katerokoli poklicno delo, naj se oglasijo v Burgosu, če imajo možnost dobiti dovoljenje … Kot je samoumevno, se jim dá popolnoma na razpolago, zaradi tega namreč je oče: Če me potrebuješ, me pokliči. – Imaš pravico in dolžnost, da me pokličeš. Jaz pa dolžnost, da pridem tja z najhitrejšim prevoznim sredstvom.

Pismo zaključi z obvestilom:

Zdaj pa še nekaj pomembnega:

Že dalj časa je občutiti potrebo po tem, da se vključi prošnja »Pro Patre« v uradno molitev Dela. – S 14. februarjem – ki je dan zahvale tako kot 2. oktober – bomo v naši molitvi Preces po »Oremus pro benefactoribus nostris« dodali »Oremus pro Patre« in rekli:

»Misericordia Domini ab aeterno et usque in aeternum super eum: custodit enim Dominus omnes diligentes se.« »Gospodovo usmiljenje naj bo vedno nad njim, kajti Gospod varuje tiste, ki ga ljubijo.«

Vedite, da ste, kot bi rekel sv. Pavel, moje veselje in moj venec. Nenehno mislim na vas … bodite mi zvesti!

Blagoslavlja vas vaš oče

Mariano

Sv. Mihael v Burgosu, 9. januarja 1938.[4]

Ustanovitelj je potreboval molitev in mrtvičenje svojih otrok. Ko zapiše: Nenehno mislim na vas … bodite mi zvesti, ne govori praznih fraz. Na duhovnih vajah v Pamploni so molitve v korist njegovih ljudi očetovsko pritekale iz njegovega srca. Že misel, da bi se lahko izgubilo nekaj pisem s Honduraškega konzulata – ki sta jih poslala Álvaro del Portillo in José María González Barredo –, ga je silno vznemirila:

Bog moj, Bog moj, tisti mir!

Velikokrat na dan, velikokrat se spomnim vsakega posebej. Pa tudi uboge babice ter svojega brata in sestre; toda nikoli ne prosim za svojo mater, ne da bi prosil tudi za starše, brate in sestre vseh drugih.[5]

Čeprav je že dvakrat pisal generalnemu vikarju, je kot rektor Sv. Elizabete presodil, da je prav, da gospodu Leopoldu Eiju y Garayu izrazi svojo pokorščino njegovi avtoriteti ter svojo posebno predanost Delu:

Burgos, 10. januar 1938

Moj nadvse spoštovani g. škof!

Prišel sem kot ubežnik iz Madrida in brž pisal gospodu Moránu – ki mi je bil vedno kakor oče –, da se postavim na razpolago Vaši ekscelenci.

Danes, po opravljenih duhovnih vajah v škofijskem dvorcu v Pamploni, kjer me je za te dni sprejelo prijateljstvo tega svetega prelata, sem izvedel za naslov svojega gospoda škofa – dal mi ga je vitorijski škof – in Vam pošiljam te vrstice z namenom, da znova potrdim svojo brezpogojno razpoložljivost in Vam sporočim, da še naprej izpolnjujem svojo posebno poklicanost v apostolatu med mladimi študenti in profesorji.

Če bi Vaša ekscelenca to želela, bi se z velikim veseljem odpravil na pot, da svojemu gospodu škofu povem, kar vem o veličastnem junaštvu njegovih duhovnikov in o krščanskem pogumu naših mladih, ki prekaša tisto, kar so prestali prvi kristjani v Rimu.

[…] V globoki pokorščini Vas prosi za blagoslov

Jožefmarija Escrivá

Rektor Sv. Elizabete

Stanujem v Burgosu, Ulica sv. Klare 51.[6]

Tistega 10. januarja je šel v nadškofijski dvorec v Burgosu prosit za dovoljenje za opravljanje duhovniške službe, ki naj bi mu ga podelil msgr. Manuel de Castro y Alonso. Na ulici je naletel na nekega duhovnika, starega znanca iz Madrida, ki ga je prijazno pospremil do dvorca, kjer so ga predstavili nekemu župniku, ki je bil tam na obisku, in izkazalo se je, da že od nekdaj pozna vrsto cerkvenih dostojanstvenikov iz rodbine Albás. Med pogovorom z župnikom je Jožefmarija pozabil na opozorila o prelatovem razpoloženju, ki so jih vsi omenjali in so bila gotovo nekoliko pretirana. Strah je bil odveč. K sreči je njega skrbno priporočil g. Marcelino Olaechea. In za primer, da to ne bi zadostovalo, se je še g. Javier Lauzurica potrudil in telefoniral v Burgos ter naznanil njegov prihod. Nekaj nenavadnega pa je vseeno zaznal v ozračju. Obhajal ga je nekakšen občutek zapuščenosti in hladnosti. Hodniki so bili prazni in na sprejem ni čakal nihče.

Vtem se je na hodniku prikazal prelat in zaslišalo se je, kako je nekdo naznanil:

– Tu je Escrivá.

Jožefmarija je stopil v sprejemno dvorano in nadškofu izročil pismo gospoda Marcelina iz Pamplone.

– Počakajte, grem po očala.

Takoj se je vrnil s čemernim obrazom. Zatopil se je v pismo in, čeprav je msgr. Olaechea besedilo začinil s to ali ono hudomušnostjo, ni burgoški gospod niti trenil. Ko je končal z branjem, je premeril Jožefmarija iznad naočnikov ter ga z lakonično osornostjo presunil, rekoč:

– Tega Dela ne poznam.

Tedaj je duhovnik poskusil v nekaj minutah razložiti, kar je bilo že v pismu povedano o ciljih in dejavnostih Dela.

– Tukaj ni študentov; duhovnikov imam preveč; dovoljenja vam ne dam, se je glasil odgovor, trd in neizpodbiten.

– Če mi gospod nadškof dovoli …, je moledoval duhovnik.

– Dovolim, je odvrnil oblastnež.

– Drži, je pritrdil Jožefmarija, da tukaj ni študentov, ker so vsi mladi na fronti, ampak ker je v Burgosu središče vseh aktivnosti, prihajajo vedno sem tudi mladi univerzitetni študentje.

– Zanje je zelo dobro poskrbljeno, vas pa ne potrebujem, so bile njegove odslovilne besede.[7]

Tako se je končal obisk, ki bi ga prav lahko opisali kot gledališki prizor z naslovom, kakršnega predlaga Jožefmarija: Razgovor nekega grešnega klerika z gospodom burgoškim nadškofom. Kakorkoli že, duhovnik je s predstave odšel zelo miren, vendar je menil, da se mora o zadevi ponovno posvetovati s škofoma v Pamploni in Vitorii, da bi poskusil pridobiti zaželeno dovoljenje po drugi poti, saj so bila nadškofova vrata dokončno zaprta. (Še pred koncem meseca je vitorijski škof, ko se je mudil v Burgosu, zadevo uredil. Ko je šel Jožefmarija naslednjič obiskat nadškofa, je bil deležen drugačnega sprejema. Tokrat je bil prelat ves raznežen: Za vas je Burgos pravi kraj. Ne odhajajte iz Burgosa. Vsekakor naj vam na uradu dajo vsa dovoljenja.)[8]

Naslednji korak je bil najti zanj primernega spovednika. Dne 11. januarja so mu predstavili nekega hromega duhovnika z imenom Saturnino Martínez. Jožefmarija ga je prosil, da bi bil njegov spovednik. Popolnoma me razume, pravi v neki katarini tistega dne. In ni težko ugotoviti, zakaj se je z gospodom Saturninom tako ujel:

Med pogovorom me je razveselil s svojimi besedami hvale, ki jih je namenil angelom; in tudi zato, ker verjame, da imamo duhovniki poleg angela varuha tudi posebnega nadangela zaradi naše službe. Iz tiste hiše sem odšel v globokem veselju ter se priporočal Urarčku in nadangelu. In z gotovostjo sem pomislil, da če v resnici ob sebi ne bi imel nadangela, bi mi ga Jezus naposled poslal zato, da moja molitev k nadangelu ne bi bila zaman. Kakor otrok sem hodil po ulici in razmišljal, kako naj ga imenujem. Zdi se nekam smešno, ampak ko je človek zaljubljen v Kristusa, takrat nobena smešnost nič ne šteje: mojemu nadangelu je ime Ljubitelj.[9]

Ker ni sprejemal mašnih honorarjev, je imel Jožefmarija svobodo glede namenov svojih maš in jih je lahko daroval za potrebe Dela in svojih ljudi. Izjemoma je 17. januarja maševal zase in za svoje namene:

Sveto daritev obhajam za sebe, grešnega duhovnika. To občutim: koliko dejanj ljubezni in vere! Med zahvalo, ki je bila kljub vsemu kratka in raztresena, pa sem videl, kako je od moje vere in od moje ljubezni, od moje pokore, od moje molitve in od moje dejavnosti, odvisen dobršen del vztrajnosti mojih ljudi in sedaj celo njihovo zemeljsko življenje. Blagoslovljen bodi križ Dela, ki ga nosiva moj Gospod Jezus – On! – in jaz![10]

Za svoja spokorna dejanja je duhovnik potreboval vsaj minimalno neodvisnost in svobodo gibanja. Želim si imeti sobo samo zase, razmišlja v svojih Zapiskih, sicer ne morem doseči življenja, ki ga od mene hoče Bog. To življenje je pomenilo: spanje na tleh in samo pet ur dnevno (razen noči s četrtka na petek, ki naj bi jo prebedel), odrekanje nekaterim obrokom ter spokorni pas (ta vaja je bila popolnoma nezdružljiva s spokojnostjo prenočišča z gosti, saj že vemo, kako je to običajno počel Jožefmarija). Pa še to, se nadaljuje zabeležka, bilo je silno zabavno, kar sem doživel v Pamploni in Burgosu, in čemur bi lahko dali naslov: »Lov na neki spokorni pas«.[11] Podrobnosti tega primera nam niso znane. Morda spokornik namiguje na to, kako težko mu je bilo najti spokorni pas, ki bi ustrezal njegovemu okusu in zahtevam.

Mimogrede je Jožefmarija pot svojega življenja počasi posejal z osatom. Na večer 16. januarja je napravil trden sklep – kot pravi v Zapiskih nikoli (!) obiskati nobene verske zgradbe iz radovednosti. Uboga burgoška stolnica![12] (Nekateri prislovi – nikoli, nikdar … –, podkrepljeni s trdno ustanoviteljevo voljo, so strašni; spomnimo se na tisti: Ne gledati – nikoli! iz leta 1932.)[13]

V Burgosu so potrebovali prostor, kjer bi lahko sprejemali obiske in prenočili popotnike, še boljše pa bi bilo, če bi v njem lahko uredili kapelo. A naj so še tako raziskovali, v mestu ni bili enega samega prostega stanovanja. Zato tisti mogočni Sv. Mihael v Burgosu, ime centra, s katerim je datiral Krožno pismo, nikoli ni bil nič drugega kot le tesna izba nekega prenočišča ali hotela.[14]

Jožefmarija je imel v mislih dobro izdelane kratko-, srednje- in dolgoročne načrte, vendar je pri njem naposled vse postalo takojšnje delo. Na prvem mestu je bil poskus, da se v Burgosu ustalijo Juan Jiménez Vargas, Pedro in Paco, ki naj bi skupaj z Albaredo sestavljali, da tako rečemo, osebje centralnega urada s stalnim sedežem, katerega naloga bi bila koordiniranje apostolskega dela, pomoč obiskovalcem v Burgosu in urejanje korespondence. Kot nujno nalogo je štel tudi to, da se čim prej pogovori z vsemi, z vsakim članom Dela posebej. Dovolj je prelistati po Katarinah, da ugotovimo, kakšne so bile njegove muke.

Moj Bog, moj Bog! Vsi enako ljubljeni po Tebi, v Tebi in s Teboj – vsi razkropljeni. Udaril si me tam, kjer me najbolj boli: po otrocih.[15]

To trpljenje je obsegalo marsikaj: nezmožnost od blizu deliti težave in bolečine drugih; pomanjkanje domačega ognjišča; osamljenost in samota (Kako me bremeni samota! Moji otroci, Gospod!); ter zaskrbljujoča misel, da bo v takšnih razmerah njegovim otrokom težje vztrajati na njihovi poti.[16]

Zdaj ko je prebival v Burgosu in je med eno in drugo cono ležalo neprehodno brezno, je njegova ljubezen poskrbela za to, da so se mu nesreče zdele velikanske. Ko mu je Isidoro pisal: »Babica, stric in teta so povsem v redu, zelo dobro jim gre pozimi,«[17] si je oče med vrsticami mislil: Le kaj morajo prestajati, če je že pred osmimi meseci primanjkovalo vsega.[18] Kakorkoli že, tudi če si je v domišljiji predstavljal stiske in pomanjkanje, je mogel le malo izvedeti o kruti resnici, ki so mu jo v pismih seveda prikrivali. Zima leta 1938 je bila v Madridu silno ostra: strašen mraz ter pomanjkanje živil in goriva. »Toliko imam ozeblin,« piše Isidoro nekomu drugemu v rdeči coni, »da komaj še zmorem držati svinčnik.«[19]

Oče je spremljal čisto vse in z matematično natančnostjo vodil seznam korespondence. Tako 24. februarja poroča Juanu Jiménezu Vargasu: Iz Madrida smo prejeli sedem pisem. Poslali smo jim jih osemnajst. Prejemanje novic je bilo po eni strani velika uteha, lahko pa je postalo tudi mučno, ko so nestrpno čakali na odgovor, kar je vedno spremljal sum, da se je pošiljka izgubila, in strah pred cenzuro. Glede tega je bilo nemogoče pričakovati, da bi oče ostal ravnodušen. Kaj takega se ni skladalo z njegovo naravo. To jasno pove Juanu v pismu 27. marca:

Upam, da bomo iz Madrida – ubogi otroci! – prejeli kako novico v teh dneh. Eno pismo sem jim dne 18. poslal preko Saint-Jean-de-Luza; drugo pa 26. preko markiza Embid. Zelo mi je hudo zaradi njih. Ti me poznaš bolje kot kdorkoli in dobro veš, da se temu posvečam … čezmerno. Gospod mi tega ne bo zameril.[20]

(Zapomnimo si to čezmernost očetovskih čustev, s katero samega sebe označi ustanovitelj.)

* * *

V poldrugem letu, preživetem v republikanski coni, kjer je nenehno pretila nevarnost zapora ali smrti, je lahko oče od blizu videl, kakšen zgled poguma, zvestobe in pomoči vsem drugim je bil Juan Jiménez Vargas. Zaradi njegovih sposobnosti odločanja in vodenja, in ker je bil že dalj časa v Delu, ga je oče postavil na čelo odprave med pohodom čez Pireneje. Ko so prispeli v drugo cono, ga je skušal na vsak način zadržati pri sebi ob začetku apostolskega dela. Namreč Juan bi lahko prav dobro služil narodu v kakšni bolnišnici, si je mislil ustanovitelj, in to domoljubno službo združeval s služenjem Delu. S to idejo v mislih je oče takoj po prihodu v San Sebastián pozval Juana Joséja Pradero, naj zadevo priporoči generalu Cabanellasu. Zatem je telefoniral pamplonskemu škofu, da bi se ta po svoji strani pozanimal pri vojaškem zdravniku, doktorju Antoniu Valleju Nágeri, o možnosti Juanove napotitve v Burgos. Nato je še naprej skušal doseči, da bi bil Juan premeščen, a brez uspeha. Neka katarina z dne 27. januarja govori o tem, kako se nikakor ni hotel predati: Odločen sem storiti vse, kar je mogoče in celo nemogoče, da bi imel Juana ob sebi. Potrebno je![21] Je bilo po tolikšnih žrtvah, ki jih je storil, da bi prišel v nacionalistično cono, pravično, da ostane sam in se vsi njegovi sinovi razkropijo, ko pa je bil vendar njegov edini razlog za pohod čez Pireneje to, da bi mogel sejati apostolski nemir in ideale ter skrbeti za člane Dela?

Iz pisma z dne 24. februarja izvemo, zakaj si je tako želel ob sebi imeti Juana Jiméneza Vargasa, ko mu oče na skrajno diskreten način pove, da če ostane zvest in se pusti ustrezno oblikovati, bo postal njegov neposredni naslednik pri družinskem poslu.[22] V tistih trenutkih so ustanovitelja pestile mučne okoliščine, ki jih bomo opisali pozneje.

V penzionu pri sv. Klari je z očetom stanoval tudi Albareda, vendar je pogosto zapuščal Burgos zaradi službenih razlogov; Pedro in Paco sta bila še vedno v Pamploni. Oba sta bila napotena v oddelek podpornih storitev, kar jima je olajšalo možnost premestitve v druge vojaške urade in oddelke, ki so bili v Burgosu. Ko je torej oče izvedel, da je Luis Orgaz vodil direkcijo Mobilizacija, usposabljanje in vzdrževanje (M. I. R.), je sklenil, da poskusi doseči premestitev onih dveh iz Pamplone v Burgos. General Orgaz je vedel za tistega duhovnika, ki je maja 1931 med požiganjem samostanov v Madridu odnesel Najsvetejše iz Patronata za bolne ter ga shranil v hiši nekih sosedov. Z njim se je Jožefmarija ponovno srečal, ko je bil ta vojak zaprt v zaporu Modelo. Sedaj pa se je pojavil v njegovi pisarni, da bi povprašal o možni napotitvi Pedra Casciara in Paca Botelle.[23]

Pacova premestitev je stekla razmeroma hitro; 23. januarja je začel s služenjem v Burgosu, kamor je bil napoten. Drugače pa je bilo s Pedrom, ki je ostal v pamplonski enoti saperjev do meseca marca. V vojašnici je Pedro užival »zaščito« komandanta Garmendie, s katerim se je oče spoprijateljil, tako da je prihajal na obisk na poveljstvo in mu prinesel kakšno cigaro, ki jih je škof Olaechea hranil za pomembne goste. Komandant, ki je bil dober družinski oče, se je med navadnimi vojaki postavljal s svojo »vrtoglavo vojaško kariero«. Napoleon se skrije, je govoril v šali, pri svojih letih sem že komandant!

V penzionu v Pamploni, kjer sta živela Pedro in Paco, je gospodarica, gospa Micaela Pinillos, ki je bila prej ključarka pri nekem ostarelem duhovniku in dobra kuharica, odkrila v očetu »nekaj prav posebnega«. »Na daleč se vidi, da je svetnik,« je govorila.[24] In na račun občudovanja do tistega duhovnika, sta bila gosta, ki sta ga spremljala, deležna posebnih ugodnosti, tako da sta pogosto večerjala zastonj, čeprav sta plačevala le sobo.

Poleg gospe Micaele in komandanta Garmendie si je Pedro našel še tretjega »zaščitnika«. Sredi januarja je izvedel, da je brat njegove matere, novinar Diego Ramírez, pobegnil iz Barcelone. Bil je znan kot voditelj Katoliške akcije in viden karlist. V tistih dneh je bil gospod Diego glavni urednik časnika »El Correo Español« v Bilbau, kar je počel pod psevdonimom Jorge Claramunt, da bi se izognil represalijam zoper svojo družino, ki se je skrivala v Barceloni.[25]

Zgodba Pedrovega očeta je bila s političnega vidika precej drugačna od zgodbe njegovega strica. Družina Casciaro je imela od nekdaj premoženje v Murcii in Cartageni. Toda Pedrov oče, profesor zemljepisa in zgodovine na srednji šoli v mestu Albacete, se je navezal na ta kraj zaradi svojega vedno večjega zanimanja za arheologijo, pa tudi zaradi navdušenja, s katerim se je na začetku boril v republikanskih vrstah. Državljanska vojna ga je presenetila, ko je bil namestnik župana in eden od vodilnih v Azañevi stranki, pokrajinski predsednik Ljudske fronte, ki je vključevala tudi revolucionarne elemente. Tako se je zgodilo, da se je mož zmernih idej in čustev, tako kot mnogi drugi in ne da bi se temu mogel izogniti, zapletel v žalostne dogodke. Pravično je omeniti, da je reševal življenja duhovnikov in redovnikov, zaustavljal bogoskrunstva ter preprečeval kraje in onečaščenja svetih slik, monštranc in posod. V svoji hiši je imel celo shranjeno Najsvetejše, da bi lahko neki duhovnik na skrivaj podeljeval bolnikom sveto popotnico.[26]

Kakorkoli že, niti v družini Casciaro niti v družini Ramírez niso bili vsi enakih političnih nazorov. Pedrova družina je bila raznobarvna. Med sorodniki je imel strica, radikalnega socialista, republikanske in monarhične mestne svétnike, ubite oficirje uporniške vojske, zaprte falangiste, prostovoljce v mednarodnih brigadah …

Januarja je Pedro zbolel za črevesno okužbo. Obvestil je svojega strica Jorgea Claramunta in ta je osebno prišel v Pamplono ter ga odpeljal s seboj v Bilbao na oddih. Po nekaj tednih se je vrnil v Pamplono. Nekaj dni zatem je Paco Botella izvedel za prosto mesto na uradu generala Orgaza. Oče je nemudoma, 4. marca, zaprosil, da na ta položaj vzamejo Pedra, in ta je bil 9. marca že v Burgosu.[27]

↗ Naslednje poglavje

↗ Nazaj na kazalo


[1] Madridski škof Leopoldo Eijo y Garay je uspel oditi iz prestolnice na začetku revolucije. Stanoval je v mestu Vigo. Kmalu je prepoznal zaupanja vrednega moža v gospodu Casimiru Morcillu in mu kot »generalnemu vikarju za reorganizacijo« zaupal nalogo, da v Burgosu, ker je bil tam sedež vlade nacionalistične cone, vzpostavi »centralni odbor za bogočastje in kler« z delegacijami v drugih provincah, katerega cilj je bil ponovno vzpostaviti stik z duhovniki in verniki madridske škofije ter pridobivanje sredstev in liturgičnih predmetov. O organizaciji madridske škofije v času vojne in delovanju »začasnega škofijskega odbora za bogočastje in kler škofije Madrid-Alcalá« v Burgosu: prim. José Luis Alfaya Camacho, op. cit., str. 197–247.

[2] Zapiski, št. 1474, 8. 1. 1938, in št. 1573, 4. 6. 1938.

[3] Pismo, v EF-380109-1.

[4] Prav tam.

[5] Zapiski, št. 1467, 6. 1. 1938.

[6] Pismo, v EF-380110-1. Ni si težko predstavljati, da to pismo gospodu Leopoldu z namenom, da znova potrdim svojo brezpogojno razpoložljivost in Vam sporočim, da še naprej izpolnjujem svojo posebno poklicanost v apostolatu med mladimi študenti in profesorji, pomeni prošnjo za zeleno luč za njegove dejavnosti in nadaljnje korake. Odgovora na pismi, poslani generalnemu vikarju 17. 12. 1937 in 6. 1. 1938, takrat še ni imel v rokah. Pismo gospoda Francisca Morána je prejel 15. januarja.

[7] Prim. Zapiski, št. 1476 in 1477, 10. 1. 1938; prim. tudi Pismi msgr. Franciscu Xavierju Lauzurici Torralbi in msgr. Marcelinu Olaechei Loizagi, poslani iz Burgosa, v EF-380110-2 in EF-380110-3.

[8] Prim. Pismi msgr. Franciscu Xavierju Lauzurici Torralbi in msgr. Marcelinu Olaechei Loizagi, poslani iz Burgosa, v EF-380206-1 in EF-380206-2.

[9] Zapiski, št. 1480, 11. 1. 1938.

[10] Prav tam, št. 1493. Nekaj dni zatem piše gospodu Franciscu Moránu: Napravil sem resen sklep – norost (?), prav: torej norost –, da ne bom nikdar sprejemal honorarjev za maše, kar je bil edini gmotni dohodek, ki bi ga sedaj lahko dobival. Tako lahko pogosto mašujem za svojega gospoda škofa, za mojega gospoda Francisca in za te otroke moje duše … ter za sebe, grešnega duhovnika (Pismo iz Burgosa, v EF-380127-1).

[11] Zapiski, št. 1493, 17. 1. 1938. Dne 31. decembra je šel k pamplonskim kapucinom naročit nekaj rožnih vencev in drugih reči; 12. januarja pa je obiskal karmeličanke v Burgosu, kamor je šel iskat nekaj reči, ki jih potrebujem (prim. prav tam, št. 1458, 31. 12. 1938, in št. 1484, 13. 1. 1938).

[12] Prav tam, št. 1492.

[13] Prav tam, št. 1702, 3. 10. 1932.

[14] Prim. prav tam, št. 1491, 15. 1. 1938. Dne 4. februarja je pisal nekomu od svojih: Kako težko je najti hišo! Iščemo, a zaman. Če imaš prijatelje ali sorodnike, ki bi nam bili pripravljeni poiskati stanovanje, bi zelo prav prišlo. Niti s priporočili nič ne dosežemo, kakšna škoda (Pismo Enriqueju Alonso-Martínezu Saumellu, iz Burgosa, v EF-380204-1).

[15] Zapiski, št. 1484, 13. 1. 1938.

[16] Prim. prav tam, št. 1510, 25. 1. 1938. V neki katarini z dne 9. januarja piše: Tisočkrat se moram spomniti na vse razkropljene: vztrajnost! (prav tam, št. 1475).

[17] Isidorovo pismo ustanovitelju, 24. 1. 1938 (IZL, D-1213, 312).

[18] Pismo Joséju Arroyu Lópezu, iz Burgosa, v EF-380602-3.

[19] Isidorovo pismo pribežnikom v Honduraškem poslaništvu, 31. 12. 1937 (IZL, D-1213, 307).

[20] Pismo Juanu Jiménezu Vargasu, iz Burgosa, v EF-380327-3; prim. Pismo istemu naslovniku, iz Zaragoze, v EF-380224-1. Ob cenzuri in v okoliščinah državljanske vojne je bilo odveč tarnanje, češ da nekatera pisma niso preživela razburkane poti in da so poštne storitve slabe. Kmalu so prišli do dogovora glede dopisovanja. Iz Madrida so v Burgos pošiljali po štiri ali pet pisem mesečno. »Dedku sem pisal 5. tega meseca,« sporoča Isidoro tistim v svoji coni, »imam namreč navado, da mu pišem na vse dneve, ki se končajo na 5; to so torej tri pisma na mesec, skupaj z vašimi jih bo štiri ali pet, in nekaj jih bo že prejel« (Isidorovo pismo pribežnikom v Honduraškem poslaništvu, 9. 5. 1938, v IZL, D-1213, 352).

[21] Zapiski, št. 1513; prim. prav tam, št. 1406, 13. 12. 1937, št. 1408, 14. 12. 1937, št. 1410, 15. 12. 1937, št. 1527, 5. 2. 1938, idr.

[22] Pismo Juanu Jiménezu Vargasu, iz Burgosa, v EF-380224-1.

[23] Prim. Zapiski, št. 1483, 12. 1. 1938.

[24] Prim. Pedro Casciaro Ramírez, op. cit., str. 136.

[25] Prim. prav tam, str. 137.

[26] Prim. prav tam, str. 13–15 in 72–74.

[27] Prim. Pismo Pedru Casciaru Ramírezu, iz Burgosa, v EF-380304-1; Pedro Casciaro Ramírez, op. cit., str. 138.

↗ Naslednje poglavje

↗ Nazaj na kazalo