​3. »Popotnik mojega Gospoda Jezusa Kristusa«

“Ustanovitelj Opus Dei” – življenjepis sv. Jožefmarija Escrivája.

↗ Nazaj na kazalo

Srednjeročni načrti, ki si jih je zadal ustanovitelj, so segali do konca vojne, ko bi prišel trenutek za povratek v Madrid. Jožefmarija je bil, čeprav to v njegovih očeh včasih ni bilo tako jasno, eden od številnih optimistov, za katere je bilo prenehanje spopadov skorajda tik pred vrati.[1] To mu je dajalo povod, da se je zagnal v plodovito apostolsko kampanjo, da bi imel na razpolago več duš in gmotnih sredstev za ponovni začetek v Madridu. Gospod, daj nam petdeset mož, ki te bodo ljubili nad vsemi stvarmi! je prosil pred tabernakljem. Potrebujem kak milijonček, je pisal škofu v Vitorio, ter petdeset mož, ki bodo ljubili Jezusa Kristusa nad vsemi stvarmi.[2] Ker pa mu poklici in pezete niso padali kar z neba, se je pripravil, da se požene v lov.

Takojšnjemu načrtu, da se pogovori z vsakim od svojih otrok, se je pridružila še apostolska kampanja. Slutil je, da bodo njegova potovanja dolga in zapletena, kot je napisal Ricardu 31. decembra 1937: Obljubili so mi prepustnico z zelo širokimi pooblastili, da bi lažje obiskoval vso svojo družino: več bom na poti kot kak tovornjakar.[3] V mislih si je Jožefmarija začrtal potek potovanja, v katero je vključil še druge cilje, kot na primer obiskati vse škofe, da bi jim predstavil Delo.

V teh dneh, je naznanil škofu v Pamploni in apostolskemu upravitelju v Vitorii, se bom odpravil na pot v Palencio, Salamanco in Ávilo. Potem bom šel v Bilbao … Postal sem … popotnik mojega Gospoda Jezusa Kristusa![4]

Malo prej je 15. januarja prejel prisrčno pismo od madridskega generalnega vikarja Morána. Tako težko pričakovani odgovor mu je dal zagona, da se je vkrcal na tiste zdelane vlake in avtobuse, kakršne so imeli v vojnem času, in se odpravil na svojo pot kot Kristusov popotnik: »Ne morete si predstavljati,« piše vikarju, »kako prijetno ste me presenetili … Hvala Bogu ste med nami Vi! … Uresničitev njemu dragega Dela je bila sicer vedno potrebna, še mnogo bolj pa bo potrebna v povojnem času.«[5]

Nekaj dni pred tem je kot popotnico prejel miloščino 1.000 pezet. Nad potovanjem je bil navdušen. Vanj je polagal mnoge upe, prepričan, da bo apostolsko delo tako dobilo precejšen zagon. Na večer pred odhodom je Manolu Sainzu de los Terreros z zanosom razlagal potek potovanja:

Pojutrišnjem – kot popotnik mojega Gospoda Jezusa Kristusa! – krenem na to pot: Burgos–Palencia, Palencia–Salamanca, Salamanca–Ávila, Ávila–Salamanca, Salamanca–Palencia, Palencia–León, León–Astorga, Astorga–León, León–Bilbao. In … kaj vem, morda jo bom moral popihati v Seviljo.

Nič ni boljšega kot biti tako veličastno reven, da lahko obhodiš ves svet.[6]

Radost je bila tolikšna, da v pismu Isidoru že vnaprej naznanja uspeh potovanja:

Dedek teka naokrog, da je veselje: jutri se odpravlja na pot po šestih ali osmih mestih. Kljub vsemu pa se ubožec redi.

[…] Ah! Pri tem tekanju je dedek sam in pravi, da se bo vrnil z veliko denarja, ki mu ga bo dal g. Manuel za ureditev njegove hiše v Parizu. Ko bi le bilo tako![7]

V takšnem mladostnem in podjetnem tonu se je izražal popotnik mojega Gospoda Jezusa Kristusa. A oglejmo si v njegovih Zapiskih, kako je bilo z njim navznoter:

[…] odločen sem odpraviti se na nekoliko nadležno, vendar potrebno potovanje.

Če bi bilo po mojem okusu, bi se zaprl v kak samostan – sam! sam! – do konca vojne. Velika žeja po samoti. Toda ne moja volja, marveč Gospodova: moram delati in se mučiti, daleč od osame. – Zelo si tudi želim oditi iz Burgosa.[8]

Ta izostreni čut za samoto je bil žeja, ki bi si jo potešil na samem z Bogom. Toda videl je nujnost, da se klati od enega kraja do drugega, izžet in brez možnosti za oddih.

Potem ko je 19. januarja ob četrt čez šest opravil mašno daritev pri terezijankah, kot je bila njegova navada, je sedel na avtobus v smeri proti Palencii. Povprašal je za pot in tako prispel do škofijskega dvorca. Prelat je bil začuden, ko ga je videl: »To je drug človek!« je dejal svojemu tajniku. Nazadnje sta se videla še pred začetkom vojne. Prisrčno sta pokramljala o svojih stvareh. Po obisku se je Jožefmarija z vlakom odpeljal proti Valladolidu. Naslednji dan je pri terezijankah daroval mašo za Pedra Povedo in skušal v tistem mestu priti do družine nekega vernika Dela po imenu Jacinto Valentín Gamazo, ki je umrl na fronti Alto de los Leones.[9]

Dne 21. januarja je bil že v Salamanci, kjer je maševal v terezijanskem domu za izobraževanje. Tam je imel daljši sestanek s Pepo Segovio in je v dogovoru z njo pripravil načrt za duhovno oskrbo terezijank.

Salamanco je zapustil 22. januarja. V Ávilo je prispel ob pravem času za sveto mašo: Mašujem za gospoda Pedra pri terezijankah (Kako se mora smejati v nebesih! Glej ga norčka, ki moli za rešitev moje duše! bo dejal). Topel sprejem![10]

Nadvse prisrčen in dolg pogovor z avilskim škofom, gospodom Santosom Morom, kateremu je predstavil Delo (Razume prav vse, je zabeležil v svoje Zapiske). Popoldne povratek v Salamanco. Na njegovo veliko presenečenje se je naslednji dan, ko je pripravljal program duhovnih vaj, ki naj bi jih imel za terezijanke, tam prikazal Ricardo, ki je prihajal s fronte. Zato je program takoj postavil na stran, saj je imel dovoljenje le za dva dni. (Ves dan z Ricardom, v mislih z vsemi, povzame v neki katarini.)[11]

Ko navaja mejnike tega izčrpavajočega popotovanja, polagoma in nezaznavno pušča za seboj skrb vzbujajočo sled simptomov, ki se začnejo z naveličanostjo in lahno utrujenostjo, končajo pa z alarmantnimi sporočili. Sledi nekaj odlomkov iz njegovih Zapiskov:

25. januar: Imam duhovne vaje za terezijanke, z malo navdušenja, vendar z veliko dobre volje.[12]

Burgos, 28. januar: Običajno življenje. Prehlajen.[13]

Vitoria, nedelja, 30.: Velika želja po samoti in da bi videl samega sebe kakor žogo, ki z zagonom mojega Očeta-Boga poleti od stene do stene, kakor hitro je deležna brce ali nežnosti iz njegovih rok …[14]

Bilbao, 1. februar: Danes je bilo veliko poplesovanja […]. Sem popolnoma brez glasu. Ne morem govoriti. Jutri se vrnem v Burgos, da se pozdravim. Počutim se slabotnega. Zelo sem se zredil in z menoj je slabše kot takrat, ko sem prišel. Čim se avto, v katerem se peljem, začne premikati, mi postane slabo. Prava razvalina sem, vendar ne bom povedal nikomur.[15]

Burgos, 2. februar: Pridem na Ulico sv. Klare 51 in se ne premaknem iz hiše. Grgranje, obkladki, robec okrog vratu itd. Zadovoljen nad svojim obiskom v Bilbau! Upam, da bo obrodil sadove.[16]

3. februar: Vstal sem pozno […]. Ne morem maševati.[17]

4. februar: Težka noč. Kašelj in tablete. Še vedno ne morem obhajati svete maše.[18]

Pričakovati je bilo, da bo bolezen lahka, da bo po nekaj dneh počitka minila. Pa ni bilo tako. Njegovo stanje se je slabšalo. V postelji je prejel pismo madridskega vikarja, gospoda Morána, v katerem ga je ta povabil, naj se srečata 10. februarja v Salamanci. Obnemogel in povsem brez glasu dne 8. istega meseca zapiše: Še vedno sem brez glasu. Jutri moram v Salamanco […]. Ne vem, ali naj grem v posteljo.[19] Zmagala je njegova prizadevnost, vendar je moral pot prekiniti in prenočiti v kraju Medina del Campo, pri tem pa ga je kuhala vročina in skorajda ni zatisnil očesa. Opomogel si je in uspel priti, kamor je bil namenjen. V Salamanci je kósil z gospodom Franciscom Moránom in kramljala sta o Delu na dolgo in široko. Jožefmarija je vikarju orisal dogodke svojega življenja v Madridu, beg čez Pireneje, apostolat na frontah in v zaledju, svoje obiske pri prelatih … Prebral mu je Krožno pismo. Povedal mu je o svojih duhovnih vajah in o svojem notranjem življenju. Tako je bil g. Francisco popolnoma na tekočem glede Dela, pa ne zgolj o njegovem zunanjem razvoju. Obujala sta spomine na čas republike, ko Jožefmarija še ni bil inkardiniran v Madridu ter se je trudil, da bi ga razumeli in bi lahko dobil dovoljenje za službovanje. Nato sta se dotaknila desetih let delovanja Dela in vikar se je iz srca nasmejal, ko ga je Jožefmarija vprašal: Kaj bi mi rekli, če bi vam leta 1928 prišel povedat: »Ostati moram v Madridu, ker Jezus hoče, da uresničim zelo veliko Delo«?[20] Enajstega februarja se je vrnil v Burgos, kjer ga je čakalo nadvse ljubeznivo pismo madridskega škofa, v katerem mu je gospod Leopoldo sporočal:

»Predragi g. José M.!

Zelo me je razveselilo Vaše pismo z dne 10. januarja in sem Vam zanj iz srca hvaležen. Že Morán mi je napravil ogromno veselje, ko mi je povedal, da ste se osvobodili iz rdeče cone in Vas je Bog, n. G., ohranil, da bi tudi v prihodnje lahko storili veliko dobrega. Oprostite mi, da Vam nisem odgovoril že prej; bil sem bolan in okrevam počasi, v moji korespondenci pa je seveda velik zaostanek.«[21]

Ob tako dobri novici si je Jožefmarija popolnoma opomogel. Od 15. do 17. februarja je bil na potovanju v Leónu. Na poti je imel nekaj pogovorov z različnimi ljudmi in obiskal škofa v Astorgi. Predvsem se je želel srečati z gospodom Eliodorom Gilom, ki ga je poznal od leta 1931; ta duhovnik je obiskoval Akademijo DYA na Ulici Luchana, pozneje pa Študentski dom Ferraz. Sedaj je bil župnik v Leónu. S potovanjem sem zadovoljen: dosegel sem, kar je bil moj cilj glede Espinose in Eliodora – ne bom šel v podrobnosti, zabeleži v svojih Zapiskih. Z Espinoso de los Monteros je govoril o možnosti njegovega poklica v Delo, gospod Eliodoro pa se je obvezal, da bo na stroj razmnoževal krožna pisma, ki mu jih bo pošiljal iz Burgosa, da bi jih potem lahko razposlal svojim ljudem na frontah. Razen tega mu je ta dobri duhovnik plačal hotel, mu podaril nekaj slaščic, za nameček pa mu je dal še lep denarni prispevek.[22]

Spat grem zgodaj, ker sem čisto zdelan,[23] je nadalje rečeno v Zapiskih. Sobota, 19. februar. Sivina. Prehlad. Nimam veliko povedati.[24] V nedeljo, 20., se odpravi proti Zaragozi; pot ga vodi skozi Calatayud.

Ponedeljek, 21. februar. Ob Pilarju. To je prvi obisk, ki ga opravimo v Zaragozi. Nato k terezijankam. Potem k zdravniku, kajti še vedno imam vročino, boleče grlo in krvav kašelj.[25]

Sledi še več obiskov in potovanj. Ugotovi, da je Enrique Alonso-Martínez v bolnišnici v kraju Alhama de Aragón. Odpravi se tja. Povratek v Zaragozo. Pot v Pamplono. Od tam v mestece Jaca, kjer se mudi José Ramón Herrero Fontana (»benjamin« te družine, kot ga je poimenoval oče malo pred izbruhom vojne). Nazaj v Pamplono. Zatem San Sebastián. Še več obiskov. Še več zadev, o katerih se je treba pogovoriti. Na pepelnično sredo, 2. marca, se vrne v Burgos utrujen, zelo utrujen in z vročino. V četrtek ga še vedno kuha vročina. V petek leži v postelji.

V tem trenutku se njegov sklep, da bo pisal katarine skoraj vsak dan – ki se ga je tako vestno držal –, prekine.

10. marec, četrtek:

Že več dni ne pišem katarin. Veliko bi lahko zapisal […].

Sam sebi se zdim kakor ubožec, ki mu je gospodar vzel livrejo. Sami grehi! Razumem goloto, ki sta jo občutila naša prastarša. In veliko sem jokal, veliko sem trpel. Kljub temu pa sem zelo srečen. Z nikomer ne bi zamenjal. Moj gaudium cum pace me že mnogo let ni zapustil. Hvala, moj Bog! […]

Nisem zmožen ustne molitve. Boli me, skoraj fizično, če slišim moliti na glas. Moja premišljevalna molitev in vse moje notranje življenje je čisti nered. O tem sem govoril z vitorijskim škofom in me je pomiril.

Danes mu bom pisal. – O. c. P. a. I. p. M.[26]

Ponedeljek, 21. marec. Mnogo dni brez pisanja katarin […].

V teh dneh so me pregledali trije zdravniki. Fantje so se potrudili […].

Danes je prišel g. Antonio Rodilla. Kako dober prijatelj je! Podal sem mu obračun svoje duše: gol brez vsake kreposti, kup bede; komaj še opravljam ustno molitev; premišljevalne mislim, da nimam – nered. Ne prenašam ustne molitve: celo glava me boli, če slišim glasno moliti. Nered. Vendar vem, da ljubim Boga. Da, in da me ljubi. Nesrečen sem, ker sem grešnik in neurejen in nimam notranjega življenja. Rad bi jokal, pa ne morem. Jaz, ki sem toliko prejokal! Obenem pa sem zelo srečen: z nikomer ne bi zamenjal. – To in še druge stvari sem povedal g. Antoniu. Tista večna četrt ure zahvale po maši, z nenehnim pogledovanjem na urni kazalec, da bi že prišel konec! Kakšna muka! Pa vendar imam rad Jezusa nad vsemi stvarmi. – Potem sem rekel g. Antoniu, da sem mi zdi, da ga zavajam in da me h govorjenju sili napuh. Potolažil me je in rekel, da sem na dobri poti.[27]

Sledeči zapiski so kakor solze, kapljajoče v morje grenkobe:

15. april, veliki petek: Čas mi je ušel, ne da bi mi bilo mogoče zapisovati te Katarine. […] O svojem sedanjem stanju duha raje ne povem ničesar.

4. junij 1938, predvečer binkošti: Skoraj dva meseca brez pisanja. Odslej sem bom trudil, kolikor mogoče, pisati dnevnik. Katarine![28]

* * *

Do katere mere se je ustanovitelj zavedal, da prestaja skrajno trdo preizkušnjo? Rečemo lahko vsaj to, da je bila tista bolezen, zaradi katere je imel usta polna krvi, boleča in nenavadna nadloga. (Nikoli ni bilo z gotovostjo dognano, ali je šlo za grlo ali za pljuča, saj je bila to bolezen nenavadnega in neoprijemljivega izvora.) Jožefmarija jo je sprejel potrpežljivo, a z utesnjujočo bojaznijo, da ne bo mogel ostati ob svojih otrocih, če bi šlo za nalezljivo tuberkulozo. Po nasvetu zdravnika so mu začeli vbrizgavati injekcije za pljuča, duhovnik pa je menil, da če v resnici ima jetiko, ga bo Gospod ozdravil, da bi lahko nadaljeval z delom.[29] Naredi mi uslugo in ne govôri o moji bolezni, ki ne obstaja več, je iskreno pisal Ricardu.[30] Specialist ni v pljučih našel ničesar posebnega, toda Jožefmarija je že takrat doumel, da je bila tista neobičajna bolezen kakor preludij, ki je naznanjal zaostritev njegovega pasivnega očiščevanja.

Dejansko s simptomi bolezni datumsko sovpadata dve katarini – iz marca 1938 –, v katerih duhovnik z razgaljenim srcem razodene svoje notranje stanje. Zaradi katerega skrivnostnega vzroka se kar naenkrat pojavita ti dve osamljeni in strašni katarini v širni datumski puščobi njegovih Zapiskov? Se je Jožefmarija zavedal, da se je znašel sredi nekega skrivnostnega prečiščenja, ki je potekalo v njem?

V zvezi z omenjenim vprašanjem obstaja podatek, sicer neznaten, vendar predstavlja razodevajoč pokazatelj, ki nas usmeri na pravo sled. Podatek pa je tale: Ali ni čudno, da po dolgem mesecu brez zabeležk kar na lepem naletimo na vznemirjajočo izpoved? In sicer lahko preberemo: Sam sebi se zdim kakor ubožec, ki mu je gospodar vzel livrejo.[31] Pesniška prispodoba, spontana in premišljena obenem, s katero prekine svoj molk. Navdih za podobo je morda našel pri sv. Janezu od Križa, kot bomo videli nadaljevanju. Prišla mu je zelo prav, da je lahko z eno potezo peresa opravil s stanjem svoje duše. Torej španski mistik nam razjasni njen pomen, ko v Duhovni pesmi izjavi, da ponoči išče Ljubljenega: »V temi in gotovosti / po skrivnih stopnicah, v preobleki.« Preobleči si dušo, pojasni mistični pesnik, pomeni vzeti nase oblačilo ali podobo, ki »najbolj živo predstavlja nagnjenja njegovega duha«, da bi na svojo stran pridobil voljo Ljubljenega. »In livreja, ki jo nosi, je tako treh glavnih barv, ki so: bela, zelena in rdeča ter označujejo tri teologalne kreposti, ki so: vera, upanje in ljubezen.«[32] V tej preobleki stopi duša ven iz same sebe in iz vseh stvari, ko je njen dom že miren, da bi živela življenje božje ljubezni.

Izpoved, prelita v njegove Zapiske in podkrepljena s podobo o odvzeti livreji, je opis mističnega izkustva. Pisec se brez ovinkarjenja loti svojega lastnega doživljanja ter pove o skrivnem posegu nemirú, ki ga v njegovi duši povzroča Ljubljeni. Tega ne opisuje zgolj kot razsvetljenje – kajti, kot že večkrat rečeno, tak ni bil namen ustanoviteljevih zasebnih zabeležk –, marveč kot možnost, da bi ga Bog spodbudil, naj nam o tem poroča zaradi naše duhovne koristi. Namreč glede teh zasebnih zadev, o tem smo se že dodobra prepričali, je bil ustanovitelj skop v besedah in radodaren v molčanju.

Preden nadaljujemo, se na tem mestu zdi primerno, da se ozremo nazaj k preizkušnjam brez konca, ki jih je moral Jožefmarija prestati od leta 1931 do 1936; potem ko ga je nebeški orel – tako nam pravi – zgrabil s svojimi kremplji kakor ptička kratkega lêta in ga povzdignil v višave, da bi ga nato nenadoma uvedel v vzvišeni polet duhá.[33]

Jožefmarija je prehodil večletno, s stiskami razbrazdano pot, prepričan, da je nesposobno in gluho orodje,[34] beden grešnik in nevreden biti ustanovitelj. Ob tem zavedanju, ki je bilo zanj vzrok ostrih bolečin, je moral dolga obdobja trpeti nevzdržne muke, ki so ga nagibale k upornosti, ko je moral premagovati hude skušnjave nizkih in podlih reči,[35] pri tem pa hrepeneče iskal soglasja z božjo voljo. Nato je prišla kruta preizkušnja[36] (v kateri se je moral na Gospodovo prošnjo odreči temu, kar je bilo sámo bistvo njegovega življenja: Opus Dei); pa revščina v družini ter duhovna suhota in ponižanja; obenem pa muke zaradi preganjane Cerkve in svetoskrunstev, ki so se vsepovsod dogajala brez predaha. Vseeno pa mu sredi tolikšnega trpljenja ni manjkala popolna predanost božjim rokam; niti čut božjega otroštva, ki ga je kot neizbrisen pečat nosil v svoji duši; niti globoko v njegovem srcu zakoreninjena ljubezen do križa; niti doživljanje duhovnega otroštva, ki je postalo navada in metoda njegovega notranjega življenja; niti živa apostolska gorečnost. Pomešani s tegobami in radostmi so prav tako pritekali potoki milosti, ki so njegovo dušo preplavljali z vlito kontemplacijo ter z noč in dan trajajočo molitvijo, celo med spanjem.[37]

Dogaja pa se, da Bog, kadar hoče napredovanje neke duše v takšnih okoliščinah, ko je že zrela in utrjena od stisk in suhote, le-te ne postavi v »noč duha« takoj, da bi na njej izpilil še poslednje detajle prečiščenja, temveč pusti, da čas teče.[38] Zdi se, da je táko splošno pravilo. V mističnem življenju ustanovitelja pa je vlita kontemplacija vseeno nastopila v razmeroma zgodnjem obdobju. In kdor pozorno spremlja tek njegovega življenja, bo ugotovil, da silno pasivno očiščevanje, ki ga je prestajal in ga je ves čas poživljala božja ljubezen, ni ponehalo vse do dneva njegove smrti. Kar s tega zornega kota njegovega notranjega življenja na poseben način zaznamuje leta španske državljanske vojne, je dejstvo, da so bila to leta zadoščevanja na pobudo ustanovitelja. Tako je Jožefmarija prosil Gospoda mesec dni pred izbruhom državljanske vojne in tista leta spopadov prebil na križu brez zbujanja pozornosti.[39]

Obstajajo jasna pričevanja o tem, da je šel skozi več obdobij preizkušenj. Najprej zaporedje noči pred in po 9. maju 1937, ko je kot pribežnik na Honduraškem konzulatu odšel v zgornje nadstropje, da bi si pri patru Recaredu Ventosi olajšal dušo. Drugo obdobje je povezano z najdbo znamenite rialpske vrtnice in z razjedajočimi dvomi, ki so ga pred tem mučili tako v Madridu kot v Barceloni. Tretje razdobje pa je čas od februarja do aprila 1938, ko je stanoval v penzionu na Ulici sv. Klare v Burgosu. Kar nam sporočajo te katarine iz marca 1938, se bo potem nadaljevalo še dalj časa. Neprekinjenost teh pojavov mističnega prečiščevanja ni nekaj očitnega. Namigi na to temo so precej zastrti. Na primer, ko oče piše Juanu Jiménezu Vargasu: Če bi ti povedal, Juanito! … Pa ti ne bom povedal.[40] Takšno držo je privzel nasproti svojim otrokom, da jih ne bi obremenjeval s skrbmi; šel pa je iskat tudi duhovnega nasveta, v stiku z njim je bil na primer Antonio Rodilla, kateremu je odkril svojo dušo.[41]

V tistih skrajno silovitih obdobjih mu je Bog pošiljal veliko milost, s katero je očiščeval ustanoviteljevo dušo nepopolnosti ter obdeloval njegova čustva, da bi ga še bolj približal božji intimnosti. Toda prvi vtis, ki ga daje branje omenjenih katarin iz časa na konzulatu in pri sv. Klari, je strahoten in pretresljiv. (To noč sem grozno trpel. – Mislim, da sem le malokdaj trpel toliko kot sedaj, priznava ustanovitelj.)[42]

Kako strašno je moralo biti sveti duši, ko je čutila, da je zavržena, oropana livreje kreposti, se pravi prijateljstva z Bogom, in pahnjena v temo kakor tisti človek iz evangeljske prilike, ki ni imel svatovske obleke: »Zvežite mu noge in roke in ga vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.«[43]

Tedaj se zgodi, da dušo sredi trpljenja ovije božja luč, ki jo prečiščuje z neznosnimi mukami. Um oslepí. Volja se znajde v suhoti. Spomin je izpraznjen. Čute navdaja tesnoba. In v jasnosti božje lučí duša uvidi, da je brez kreposti, da je do vratu pogreznjena v bedo in je nevredna približati se Bogu. V takšnem stanju vidi sámo sebe, kakršna je, česar prej ni zmogla opaziti. (Sami grehi! Razumem goloto, ki sta jo občutila naša prastarša,[44] krikne ustanovitelj neutolažljivo; golota brez vsake kreposti, kup bede.)[45]

Ko sámo sebe vidi v takšni bednosti, se čuti izgubljeno in tik pred obsodbo. (Bojim se za svojo rešitev,[46] piše v katarinah iz časa konzulata; obhajajo me strašni dvomi in tesnoba, kadar pomislim na svojo rešitev. O Bog! O Mati! Bosta dopustila, da se pogubim?)[47] Vse je eno sámo vznemirjenje, dvomi, bojazni in spopadi, ki jih duša bije v svoji notranjosti. (Noči na konzulatu: nemirne zaradi strahu, da ne izpolnjuje božje volje. Noč v Rialpu: prečuta v razjedajočem dvomu, ali je v prijateljstvu z Bogom ali ne.)

In ta bolečina, »bolečina zaradi ljubezni«, mu je izžemala dušo ter ga silila v jok in v dolge, z ječanjem napolnjene nočne ure. (Nezadržni vzdihi, ihtenje od tesnobe ter solze, veliko solzá v nočeh na konzulatu in v Rialpu. V penzionu pri sv. Klari: dnevi obilnega joka in dnevi, ko bi hotel jokati, pa ni mogel.)

Kakor hitro v tem mističnem procesu božji prst pritisne na dušo, pa četudi bi šlo za nežnost, njene zmožnosti ohromijo. Mojstri mistike govorijo o hebetudo mentis,[48] ko se zdi, kot da bi človekov um oslabel in otopel ter ne zmogel prodreti v smisel tega, kar se dogaja. (Ustanovitelj to izkušnjo opiše s pristno besedo: Nič mi ne pride na misel: čisto sem poneumljen.)[49]

Tudi volja je hroma in nemočna; ko ostane brez zagona in prizadevnosti, se dejanja pobožnosti zanjo spremenijo v nekaj skorajda nedosegljivega.[50] Tako vsak trud, da bi zbral svoje misli ali spravil voljo v pogon, človeku postane težaven in boleč: Nisem zmožen ustne molitve. Boli me, skoraj fizično, če slišim moliti na glas, zapiše ustanovitelj v penzionu pri sv. Klari.[51]

Po drugi strani se zdi, kot da bi spomin izgubljeno taval sredi pozabe, ne da bi se zmogel oprijeti dogodkov iz preteklosti. Ko je torej duša potopljena v živo pričujočnost svojih pomanjkljivosti in slabosti, ni premišljevanja in tolažilnega spominjanja o tem, kar je izkušala prej.[52] A kakor hitro očiščevanje poneha, si spomin znova opomore. Tako je bilo v primeru zabeležk na konzulatu, ko je ustanovitelj zjutraj zapisoval ponoči doživete izkušnje. (Obnavlja jih na tako jasen in živ način, da spomin iz preteklosti postane dramatična sedanjost: Moja molitev, izrečena z vso močjo moje duše: »Jezus, če ne bom orodje, kakršno si želiš, me vzemi v svojo milost čim prej.«)[53]

Po zaslugi tega živega spomina vemo, da je sredi očiščevalnega postopka njegova ljubezen privzemala poteze strastno bridke zaljubljenosti, kar je doživljal v nočeh na konzulatu. Včasih se je topil v navalu molitvenih vzklikov: O, Domine! Tu scis, quia amo te. – Sancta Maria, Spes, Mater![54] Drugič so to bili boleči upori zaupne ljubezni onkraj življenja in smrti: »Ne bojim se smrti kljub svojemu grešnemu življenju, ker se spominjam tvoje Ljubezni: kak tifus, jetika ali pljučnica … ali pa strel v glavo, saj je vseeno!«[55] Namreč kljub tesnobi, ki preplavlja dušo zaradi misli, da je izgubila Boga, sluti njegovo bližino. Tako v duhu na nerazumljiv način istočasno prihaja do navzočnosti in odsotnosti Boga. Z veliko gotovostjo je ustanovitelj zatrjeval, da ni nikdar, niti v teh razburkanih mističnih izkušnjah, izgubil notranjega miru: Moj gaudium cum pace me že mnogo let ni zapustil,[56] je zapisal.

Kot sad tega očiščevanja postane spoznanje o Bogu in o lastni ničnosti jasnejše, znova poženejo vzgibi ljubezni ter spet nastopita vedrina in radost. (Veselje ustanovitelja, ko se zjutraj v Pallerolsu prikaže z vrtnico v roki. Gotovost zavedanja, da se je prijateljstvo z Bogom okrepilo: Vem, da ljubim Boga. Da, in da me ljubi.[57] Po strahovitih mukah pa zavest o tako nepojmljivi dobrini: Zelo sem srečen. Z nikomer ne bi zamenjal,[58] se glasi neka katarina, zapisana v penzionu pri sv. Klari.)

Ob koncu teh groznih noči prečiščevanja se je oče s preprostostjo pripravil na nov dan in si prizadeval, da ne bi nihče na njegovem obličju zapazil sledov notranjega spopada. Božje delovanje nedvomno pusti edinstvene poteze v vsakem svetniku. Zgodba vsake duše je drugačna. Iz tega je mogoče izluščiti ustanoviteljevo duhovno potezo, ki se nanaša na njegovo zemeljsko bivanje: Razumem, da Jezus hoče, da živim v trpljenju in delam. Vseeno je. Fiat, je zapisal.[59] Se pravi, da gre za zlitje kontemplativnega življenja ljubezni do križa in njegovega delovnega življenja, vse v enem. Takšen podvig ob jutranjem svitu v tistih dneh ni bil ravno mačji kašelj. Iz trpkih nočnih pretresov je Jožefmarija prišel navdan z duhovnim veseljem, vendar tudi zgaran na duši in telesu. Kako se je počutil, si lahko predstavljamo na podlagi – v celoti avtobiografske – zabeležke, nastale v petek 21. maja 1937:

Ves si v ranah. Tako se počutiš. Vse ti povzroča bolečino, v duši in v čutih. In zate je vse skušnjava … – Ubogi sin! Bodi ponižen. Boš videl, kako hitro te bodo potegnili iz tega stanja. In bolečina se bo spremenila v radost, skušnjava v trdno gotovost. Do takrat pa poživljaj svojo vero, napolni se z upanjem in nenehno izvršuj dejanja ljubezni, četudi si misliš, da so le na ustnicah.[60]

Le kdo bi si mogel predstavljati, da je prav tisti petek, 21. maja, pisal Loli Fisac in jo povabil, naj postane njegova vnukinja, kakor nekdo, ki okrepljen po dobrem spancu popolnoma razpolaga z jutranjimi močmi; in da se je zatem še istega dopoldneva obrnil na svoje sinove v Madridu in se lotil vprašanja o uradnem zahtevku za povračilo škode na Študentskem domu Ferraz 16?

Da svojim otrokom ni jasneje govoril o teh zadevah, ni bila posledica stroge vojne cenzure, temveč zvestoba njegovemu geslu »skriti se in izginiti«, še zlasti ko je šlo za vprašanja njegove intimnosti z Bogom.[61] Kljub temu pa jim je dal razumeti, kolikor je bilo potrebno, da bi ga spremljali pri njegovih bojih ljubezni in zadoščevanja, kot je razvidno iz nekega pisma tistim v Valenciji:

Danes je dedek žalosten, malodušen, kljub prijaznosti in ljubeznivosti mojih ljudi; in kljub junaški potrpežljivosti mojega nečaka Juanita …, ki ni prav nič ukazovalen. Namreč spominja se svoje mladosti in zre svoje sedanje življenje: prevzema ga neizmerna želja, da bi se obnašal lepo zaradi tistih, ki se grdo vedejo; da bi igral Kihota, zadoščeval, trpel, popravljal škodo. Zgodi pa se, da se mu razum in volja (Ljubezen) poženeta v tek in prva pride na cilj Ljubezen. Toda tja pride tako nemočna, povsem brez dobrih del! … Dedek je žalosten, ker sam – brezmočen starec – ne zmore prav presoditi, če mu s svojo mladostjo ne pomagajo vnuki njegove duše. Filozof sem postal, in to tako zamotan, da se mi moje besede ne zdijo prav nič posrečene.[62]

Pisec priznava, da je postal filozofski in zamotan ter da se mu njegove besede ne zdijo prav nič posrečene. A ta trditev ni neutemeljena. Te vrstice niso zapisane lahkomiselno. Duhovnik s tem prav dobro pojasni svoja občutja. Bi bilo mogoče še jasneje ali z večjo teološko globino pokazati na mistično očiščevanje? V par vrsticah je podal nič manj kot razlog za to, da volja (Ljubezen) prehiti razum, še preden se konča prečiščevalni poseg v duši.

To niso kar brezglavo porojene filozofske misli, kajti v naslednjem odstavku ustanovitelj svojim sinovom zastavlja tako globoka in resna vprašanja, kot so občestvo svetnikov, razlika med notranjo radostjo in »fiziološkim« veseljem, ter solze in trpljenje zadnjih dni. (Pri tem očitno namiguje na trenutno obdobje, v katerem prestaja pasivno očiščevanje.)[63]

* * *

Obrnimo novo stran zgodbe. Oglejmo si sedaj dogodke od zunaj, z druge strani. Sredi februarja 1938 se je nekega večera Paco Botella vračal iz vojašnice in ko je stopil v sobo, je našel očeta že v postelji. Povpraša ga, kaj mu je. In po dolgotrajnem molku dobi tale odgovor: Paco, že več dni mi krvavi grlo in mislim, da bi lahko bila tuberkuloza. Ne približuj se.[64]

Vročina ni ponehala. V grlu ga je peklo. Usta je imel polna krvi. Zdravnik, ki ga je pregledal 21. februarja med obiskom v Zaragozi, je postavil diagnozo, da gre za kronični faringitis. Pojavljali so se značilni znaki tuberkuloze v poznem stadiju – neozdravljive bolezni. Je imel pravico stanovati v bližini svojih sinov in tvegati njihovo okužbo? S to grenko negotovostjo v mislih je 24. februarja pisal Juanu Jiménezu Vargasu in mu sporočil, da bo, če se bo pustil oblikovati, postal njegov neposredni naslednik v družinskem poslu. Poleg tega mu v pismu pošlje še cel kup novic in nekaj podrobnosti o svoji bolezni:

Ali veš, da sem čisto na psu? Nalezel sem se nahoda pred dobrim mesecem in ostal mi je kronični faringitis. Stvar je nekoliko nadležna, vendar sem zadovoljen; ampak če bom hotel še govoriti, me bo moral Jezus ozdraviti, ker mnogokrat ostanem povsem brez glasu. Fiat. Starec: 80 let navznoter in 36 navzven, skupaj 116 let … ter razjedeno žrelo, ki me sili h kašlju noč in dan, vsaki dve minuti. Fiat.[65]

Bolezen je šla svojo pot. Poslabšalo so mu je. Včasih se je zjutraj zbudil z usti, polnimi krvavih strdkov.

Pedro Casciaro je prišel 9. marca, napoten v Burgos na ukaz generala Orgaza. Stanoval je skupaj z očetom in Pacom v penzionu pri sv. Klari. Pedro je našel bolnika v pomilovanja vrednem stanju, ki ga je spremljal »suh in neprestan kašelj, močno oslabljen glas in krvavi pljunki«. Na god sv. Jožefa, 19. marca, so bili vsi trije v Burgosu veseli, ker so se lahko srečali z Ricardom, Manolom in Joséjem Marío Albaredo. Takrat sta se Paco in Ricardo odločila, da očeta še isti teden peljeta k zdravniku, čeprav niso imeli denarja za strošek pregleda.

Ko so bili tukaj, piše oče Juanu, sem zaradi nadležnosti vseh skupaj moral k okulistu, ki mi je spet dal predpis (še pol dioptrije več) in rekel, da si moram kupiti očala za branje – zdaj jih nosim – in dobiti dobra stekelca za ena in za druga. Še istega dne je bilo vse opravljeno. Kup denarja!

Potem k specialistu za grlo: opravil je pregled brez naglice in zaključil, da bi lahko bilo kaj na pljučih. Tista usta, polna krvi! Priporočil je nekega drugega specialista za pljučne bolezni in nam napisal nekaj vrstic zanj. Šli smo tja: dolgo časa v čakalnici in končno pregled. Osluškovanje; ponovno osluškovanje; in še tretjič z drugo napravo. Nato rentgen: Doktor, ali sem jamski človek? On: Ne, povsem zdrav, brez najmanjšega dvoma, le v desnem pljučnem krilu so ostanki prehlada. Ne bom rekel, da mi je to prekrižalo načrte, ker bi se zlagal. Resnica je ta, da nisem poskrbel zase; kajti mislil sem si, da če imam jetiko, me bo Gospod ozdravil, da bi lahko nadaljeval z delom.

Grem še k otorinolaringologuintakodalje, ki mi tako kot oni v Zaragozi očisti in razkuži nos ter grlo. Skratka, ustregel sem vam in potrošenih je bilo še več pezet.[66]

Od tistega trenutka dalje so si vsi prizadevali, da strnejo vrste in skupaj poskrbijo za očeta, da so vztrajni pri negi, strežbi in odločnosti, da bi našli način, kako bi pridobil kak kilogram, in bi iz dedka – kot je sam pravil in se pritoževal – napravili debeluha, ki uživa življenje. Upiral se je, kakor je vedel in znal in kot mu je Bog dal razumeti, kajti njegov spokorni duh mu je v globini duše vzbujal glas, ki je nasprotoval tej široki poti lagodnega življenja. Ubogi Jožefmarija!

Vsi mislijo, da imajo pravico reči, da mora poskrbeti zase, da o postu ni govora, da mora dobro jesti, da mora bolje spati, in … karkoli jim še pade na pamet! On pa zelo globoko čuti ravno nasprotno: to je lepa godlja, nikar si ti ne žêli biti bojno polje tovrstnega spopada. Ljudje trpijo, dokler ne vidijo njegovih zalitih lic, nekdanjega sijaja in nečimrnosti. In to jim uspeva: uboga duša, zamotana v zvitek iz žaltave slanine![67] (Tako je pisal Juanu Jiménezu Vargasu 23. marca.)

Njegovi sinovi so se dogovorili, da ga bodo primorali k jedi, da bi se zredil za nekaj kilogramov. V svoji skrajni vnemi in dobrih namenih mu niso dali miru ne podnevi ne ponoči. Ob vsem tem piše Ricardu nekaj dni pozneje: Narêdi mi uslugo in ne govôri o moji bolezni, ki več ne obstaja, čeprav bom še naprej obiskoval specialista za grlo … zato da ne bom vsak ponedeljek in vsak torek imel zapletov s temi nadležnimi sinovi moje duše.[68]

Sluteč, in ne brez razloga, da je tista očetova bolezen »božja stvar«, si je Pedro kot edini način za njeno ublažitev predstavljal to, da prosi Gospoda, naj bolezen »prenese« nanj. Ta prenos je deloval vsaj enkrat. »Dogajalo se je,« poroča Paco Botella, »da je izboljšanje očetovega stanja sovpadalo s tem, da je zbolel Pedro, bolela ga je glava, imel je prebavne težave in vročino. Ko pa je Pedro okreval, se je poslabšalo očetu.«[69]

Kot pravi Pedro Casciaro je bila zaskrbljenost zaradi visoke očetove temperature tisto, kar »me je spodbudilo, da sem prosil Boga, naj mu vročino odvzame in jo dá meni. Morda sem to prošnjo izrekel, ne da bi verjel, da me Gospod lahko usliši … zato sem se zelo ustrašil, ko me je še istega večera začelo strašno kuhati, očetu pa je vročina upadla. Poklicali so zdravnika in postavil je diagnozo, da imam tifus ali paratifus, ter me poslal na preiskave. Rezultat preiskav je bil negativen, jaz pa sem še vedno imel visoko vročino.«[70]

Ko se je to dogajalo, je bil 23. marec in oče je pisal Juanu – kot smo malo prej povedali – ter mu pripovedoval o svojih obiskih pri zdravnikih in o tem, kako je bilo po njegovem mnenju brez razloga porabljenih kar precej pezet, ki so jih potrebovali za druge namene. Pljučni specialist na njem sploh ni našel nikakršnega obolenja, niti sledu kalcifikacije tuberkuloznega izvora. Poslal ga je torej k specialistu za grlo, ki prav tako ni našel ničesar posebnega in je primer opisal z izrazom »nikogaršnja zemlja«.[71] Se pravi, da pacient kaže neobičajne patološke simptome, ne da bi se v njem trdno ustalila kaka določena bolezen.

Očetovo pismo Juanu se nadaljuje s pojasnjevanjem primera: Ricardo mi je začel dajati blažilne injekcije za pljuča – želja po trošenju denarja. To ti povem iz globine svoje duše. Zatem pa doda: Ubogi Perico nam je danes zbolel – že tretjič, odkar je v Burgosu – in vročina mu nezadržno narašča. Želel bi, da primer preučiš ti.[72]

Dejansko je v njegovi bližini ležal Pedro, ki ga je mučila nerazložljiva vročina štirideset stopinj, strah, dvomi in obžalovanje, ker ni dotlej še ničesar razkril očetu. »V veliki stiski in zadregi,« pripoveduje Pedro, »sem končno očetu povedal, kaj sem prosil Gospoda. – Naj ti nikoli več ne pride na misel storiti kaj takega, mi je dejal. Pomiri se.«[73] Vročina je izginila kakor uročena, tako kot se je pojavila, in za nekaj časa se je je znebil tudi oče.

Zavedajoč se napornega dela in postenja, ki se mu je podvrgel, so njegovi sinovi – zlasti Pedro in Paco – še naprej izmenično bdeli nad njim …

V nedeljo, 27. marca 1938, je Jožefmarija pisal pismo Juanu Jiménezu Vargasu, vtem pa sta ga Pedro in Paco skušala prepričati, naj si obleče spodnjo majico. Ne zato, ker bi očeta mučil prehlad ali pljučnica. Ostra burgoška zima je še kar trajala in poletni talar, ki ga je imel na sebi, ni bil zadostna obramba pred mrazom. Nikakor nista hotela odnehati in ga pustiti pri miru:

Ti fantje me na veliko gnjavijo zaradi zdravja in bolezni. Razen tega, da sem debelušen – kar je seveda precej sitno –, me to vprašanje ne skrbi: skrbijo me duše – tudi moja.[74]

(Omenjena spodnja majica je bila edinstven kos perila neznanega izvora. Izmenoma so jo nosili Pedro, Paco in José María Albareda, vsi razen očeta.)

Jožefmarija ni zmogel osredotočiti svoje pozornosti na pisanje, da bi Juanu pojasnil, kaj se je dogajalo okrog njega. Smešen prizor sta mu zaigrala njegova sinova, ki sta mu hotela skoraj na silo obleči tisto slavno majico:

Kakšne neumnosti ti pišem! Res je, toda vse, za kar se naprezamo ubogi človečki – celo svetost –, je stkano iz neznatnih drobnarij, ki lahko, če so spravljene v red, oblikujejo krasno preprogo junaštva ali nizkotnosti, kreposti ali grehov. Junaške pesnitve – naša Pesem o Cidu – vselej pripovedujejo o gromozanskih pustolovščinah, toda pomešanih z drobnimi pripetljaji iz junakovega domačega življenja. Ko bi le ti vedno zelo – premočrtno! – upošteval majhne stvari. In jaz tudi; in jaz tudi.[75]

Četudi priznamo, da so bile namere njegovih sinov vredne pohvale, je dejstvo, da so mu bili silno nadležni in mu še dihati niso pustili. Tako Jožefmarija ni užival niti najmanjše neodvisnosti, da bi si organiziral svoje življenje. Budno so spremljali njegova mrtvičenja in bedenja, preverjali, ali je spal na tleh ali ne. Strogo so spremljali sledove njegovega posta, preiskovali, kaj je jedel in kdaj. Pedro in Paco sta bila prava vohljača. Nadzorovala sta tudi njegovo žejo. (To sta opazila, če je govoril z zlomljenim glasom zaradi izsušenih ust in grla ali pa je njegova izgovorjava pričala, da ima čisto suh jezik.) In ko se jima oče nikakor ni hotel ukloniti, sta začela znova in med njimi je prihajalo do scen, ker sta šla predaleč[76]:

Prav neznosna sta (sic), najprej zaženeta strašen vik in krik, potem pa me stalno silita k hrani … Reci jima ti, naj me pustita pri miru,[77] je pisal Joséju Maríi Albaredi.

Situacija je brez kakršnegakoli dvoma dosegla višek 30. aprila, ko je moral oče vsiljivca ostro zaustaviti. Brez vpitja. Brez pregovarjanja. Enostavno jima je na mizi pustil listič, na katerem je pisalo:

1) Odločil sem se, da vama ne dopustim vmešavanja v zadeve, ki so izredno povezane z mojo vestjo.

2) Nikoli vama ne bom dajal nikakršnih pojasnil.

3) Jedel bom, kjer se mi bo zazdelo in kadar se mi bo zazdelo: čas in kraj mi bo narekovala dolžnost.

4) Če se bosta še naprej vtikala v to zadevo, bom prisiljen z muko zapustiti Burgos.

5) Zgoraj povedano velja tudi za način in ure spanja.

IN KONEC.

NE DOPUŠČAM POGOVOROV O TEH STVAREH.[78]

Zatem je Juanu poslal pismo, ki prav nič ne zaostaja za lističem in v katerem mu je med drugim dejal:

Naj bo jasno, da jaz – čeprav v Burgosu nimam direktorja – ne smem storiti ničesar, kar bi predstavljalo neposredno nevarnost za zdravje. Vseeno pa ne morem mimo dejstva, da naš cilj ni, da se igramo in storimo nekaj dobrega …, temveč je potrebno, da z izpolnjevanjem božje volje jaz postanem svet, pa naj stane, kar hoče! … Tudi če bi me to stalo zdravja, kar pa se ne bo zgodilo.

Ta odločitev je tako globoko zakoreninjena – tako jasno to vidim –, da noben človeški pomislek ne sme ovirati njene uresničitve.

Govorim ti z vso preprostostjo. Razlogov je dovolj: ker si ob meni preživel več časa kot kdorkoli drug in ker gotovo razumeš, da sem potreben udarcev s sekiro.[79]

↗ Naslednje poglavje

↗ Nazaj na kazalo


[1] V nekem pismu Isidoru omenja, da je srečal mater Álvara del Portilla, gospo Clementino Diez de Sollano, in da mu je povedala o poskusih, da bi Álvara spravili iz Madrida po diplomatski poti kot mehiškega državljana. O teh prizadevanjih pripominja Isidoru: Vidim, da bo to zaman, saj bom sam že prej prispel v Ameriko in zadevo osebno uredil (prim. Pismo Isidoru Zorzanu Ledesmi, iz Burgosa, v EF-380203-1).

V pismu gospodu Franciscu Moránu Ramosu pa, z mislijo na zavzetje Madrida, naravnost reče: Želel bi se svojemu dragemu gospodu vikarju ponuditi, da grem delat v naš Madrid skupaj s prvimi, ki se bodo odpravili tja. Za to bo potrebno imeti pripravljene ustrezne dokumente […]. Prosim vas, moj gospod vikar, da sprejmete moje skromno služenje, ki vam ga izročam z najboljšo voljo, in mi priskrbite potrebni dokument, da ne bom imel težav, ko se zgodi tako zaželena osvojitev Madrida (Pismo iz Burgosa, v EF-380303-3). Prim. tudi Pismi Enriqueju Alonso-Martínezu Saumellu, iz Burgosa, v EF-380327-1 in EF-380425-2.

[2] Zapiski, št. 1483, 12. 1. 1938; Pismo msgr. Franciscu Xavierju Lauzurici Torralbi, iz Burgosa, v EF-380206-1. Mali, piše enemu od svojih ljudi, povej Gospodu, da potrebujemo … en milijonček … in petdeset mož, ki ga bodo ljubili nad vsemi stvarmi! Pa vendar, kako dobro je ne imeti niti pezete! Ampak … treba je vztrajati v prošnji. Ah! In še avtomobil, da, kak majhen Chrysler na primer. Vedi, da to prosim Gospoda, medtem ko ti pišem, s tistim trdnim upanjem, ki mi je navdajalo vso dušo, ko sem kot otrok pisal sv. trem kraljem. Bomo videli. Bomo videli! (Pismo Enriqueju Alonso-Martínezu Saumellu, iz Burgosa, v EF-380204-1).

[3] Pismo Ricardu Fernándezu Vallespínu, iz Pamplone, v EF-371231-3.

[4] Pismo msgr. Franciscu Xavierju Lauzurici Torralbi in msgr. Marcelinu Olaechei Loizagi, iz Burgosa, v EF-380116-2. Na prvo – poskusno – potovanje, pravi v neki katarini dne 17. januarja, nameravam odriniti pojutrišnjem. Končal bom, D. v., v Bilbau, kamor bom šel prosit za miloščino. Sancti Angeli Custodes nostri! … (Zapiski, št. 1494).

[5] Pismo Juanu Franciscu Moránu Ramosu. Prim. Pismo msgr. Franciscu Xavierju Lauzurici Torralbi in Marcelinu Olaechei Loizagi, iz Burgosa, v EF-380116-2; prim. tudi Zapiski, št. 1490, 15. 1. 1938.

[6] Pismo Manuelu Sainzu de los Terreros Villacampa, iz Burgosa, v EF-380117-3.

[7] Pismo Isidoru Zorzanu Ledesmi, iz Burgosa, v EF-380118-1.

[8] Zapiski, št. 1494, 17. 1. 1938.

[9] Prim. prav tam, št. 1499–1501, 19. in 20. 1. 1938; in Pismo Jacintu Valentínu Gamazu (očetu), iz Burgosa, v EF-380204-7. Pozneje, marca 1939, se je srečal s to družino v kraju Boecillo in daroval mašo za dušo svojega sina Jacinta (prim. RHF, D-04691).

[10] Zapiski, št. 1505; prim. prav tam, št. 1503, 21. 1. 1938, št. 1506, 22. 1. 1938, in št. 1508, 23. 1. 1938.

Obstajata dve Jožefmarijevi pismi gospe Josefi Segovia Morón iz Terezijanske ustanove, napisani po pogovoru v Salamanci. V enem od teh – Burgos, 3. marca 1938 – ji pravi: Dirjam sem ter tja: če naletim na hčere gospoda Pedra, jim naložim kak nagovor … Tako je bilo trikrat v Bilbau, v Valladolidu, v Ávili, v Leónu in Astorgi, v San Sebastiánu, v Zaragozi … Se vam zdi v redu?

Če mi tega izrecno ne odobrite, bom obmolknil (v EF-380303-4).

Jožefmarija je skladno s predlaganim načrtom poskušal tolažiti hčere gospoda Pedra, ki so bile globoko užaloščene zaradi smrti svojega ustanovitelja.

Le kaj bi mogel jaz odreči Pepi Segovii? Rekel sem ji, da jo bom vedno klical »moja sestra«, moja dobra sestra. To je zapisal v neki katarini 25. januarja 1938 (prim. Zapiski, št. 1510).

[11] Zapiski, št. 1506, 22. 1. 1938, in št. 1509, 24. 1. 1938.

[12] Prav tam, št. 1510.

[13] Prav tam, št. 1514.

[14] Prav tam, št. 1517.

[15] Prav tam, št. 1520.

[16] Prav tam, št. 1521.

[17] Prav tam, št. 1522.

[18] Prav tam, št. 1523.

[19] Prav tam, št. 1530; prim. tudi št. 1531 in 1534, 9. in 10. 2. 1938. Dne 9. tega meseca grem spet v Salamanco. Prav nič mi ni do tega plesa! Prav rad bi se zaprl v kak samostan ter molil in delal pokoro, dokler se vojna ne konča … Toda to bi bilo prvič, ko bi storil svojo voljo, in naravno je – oziroma nadnaravno –, da je tudi tokrat ne bom storil (prim. Pismo Juanu Jiménezu Vargasu, iz Burgosa, v EF-380207-3).

[20] O pogovoru, ki ga je imel 10. februarja 1938 z madridskim generalnim vikarjem, je ohranjena rokopisna zabeležka ustanovitelja, ki se začne tako: Karkoli bi povedal o ljubeznivosti do Dela in do mene, je malo. Gospod Morán je z resničnim navdušenjem govoril o vsem našem, kot bi bilo nekaj njegovega, nato pa našteje teme, ki sta jih obravnavala (prim. AGP, RHF, AVF-0020).

[21] Izvirnik v RHF, D-15226/1. Pismo je datirano v kraju »Vigo, 9. 2. 1938«.

[22] Prim. Zapiski, št. 1540 in 1543, 15. in 17. 2. 1938.

[23] Prav tam, št. 1544, 18. 2. 1938.

[24] Prav tam, št. 1545.

[25] Prav tam, št. 1547.

[26] Prav tam, št. 1566–1567. O. c. P. a. I. p. M. (Omnes cum Petro ad Iesum per Mariam).

[27] Zapiski, št. 1568–1569. Antonio Rodilla Zanón se je rodil 1897, v duhovnika je bil posvečen leta 1921. Ravnatelj kolegija San Juan de Ribera v Valenciji (1923–1939). Generalni vikar te škofije (1938–1944) in rektor semenišča od 1939 do 1969. Kanonik v Valenciji in častni prelat njegove svetosti (1972). Umrl je leta 1984.

[28] Zapiski, št. 1572, 15. 4. 1938, in 1573, 4. 6. 1938.

[29] Prim. Pismo Juanu Jiménezu Vargasu, iz Burgosa, v EF-380323-1.

[30] Pismo Ricardu Fernándezu Vallespínu, iz Burgosa, v EF-380327-2.

[31] Zapiski, št. 1567, 10. 3. 1938.

[32] Sv. Janez od Križa, Temna noč, II, 21. Tako prispodoba kot beseda je nekaj neobičajnega v ustanoviteljevih spisih. Beseda »livreja« se v Zasebnih zapiskih pojavi samo enkrat, vendar v dobesednem smislu in sodobnem pomenu (prim. Zapiski, št. 187, 5. 4. 1931; prim. tudi Kovačnica, št. 174).

[33] Prim. Zapiski, št. 244, 31. 8. 1931. Besedilo je navedeno v VI. poglavju tega življenjepisa; prim. tudi Kovačnica, št. 39.

[34] Navodilo, 19. 3. 1934, št. 7.

[35] Prim. Zapiski, št. 274, 9. 9. 1931.

[36] Prim. prav tam, št. 1729, 24. 6. 1933.

[37] Prim. prav tam, št. 877, 24. 11. 1932.

[38] »Običajno mine precej časa in let,« pravi sv. Janez od Križa; prim. Temna noč, II, 1.

[39] Prim. Zapiski, št. 1372, 30. 6. 1936.

[40] Pismo Juanu Jiménezu Vargasu, iz Burgosa, v EF-380227-3. Podobno je leta 1937 namignil Franciscu Botelli Raduánu: Hočeš, da ti povem, Pacorro, kaj se dogaja z dedkom? Povedal ti bom – deloma: zelo zasebne skrbi, zelo … njegove (Pismo iz Madrida, EF-370530-1). S tem mu je povedal toliko kot nič o tem, kar se mu je dejansko dogajalo.

[41] Prim. Zapiski, št. 1567 in 1569, 10. in 21. 3. 1938.

[42] Prav tam, št. 1379–1380, 8. in 9. 5. 1937.

[43] Mt 22,13.

[44] Zapiski, št. 1567, 10. 3. 1938.

[45] Prav tam, št. 1569, 21. 3. 1938.

[46] Prav tam, št. 1380, 9. 5. 1937.

[47] Prav tam, št. 1391, 26. 5. 1937.

[48] Prim. A. Tanquerey, Compendio de Teología Ascética y Mística, Madrid 1990, št. 1464.

[49] Zapiski, št. 1379, 8. 5. 1937.

[50] 10. maja bo spet zapisal: Nič mi ne pride na misel: še vedno sem čisto bebast (Zapiski, št. 1381).

[51] Prav tam, št. 1567, 10. 3. 1938.

[52] To bi lahko deloma pojasnilo nekatere pomote v njegovem spominu. Prim. Zapiski, št. 1440, 22. 12. 1937.

[53] Prav tam, št. 1391, 26. 5. 1937.

[54] Prav tam, št. 1379, 8. 5. 1937.

[55] Prav tam, št. 1391, 26. 5. 1937.

[56] Prav tam, št. 1567, 10. 3. 1938.

[57] Prav tam, št. 1569, 21. 3. 1938.

[58] Prav tam, št. 1567, 10. 3. 1938.

[59] Prav tam, št. 1380, 9. 5. 1937. »Ustanovitelj Opus Dei ni samo z veseljem sprejemal križa v bolezni, v preganjanju, v vsakovrstnih zunanjih težavah in v notranjih očiščevanjih, skozi katera ga je vodil Bog, temveč ga je poleg tega tudi iskal v globokem prepričanju, da srečati križ pomeni srečati Kristusa« (Álvaro del Portillo, Sacerdotes para..., op. cit., str. 992).

[60] Zapiski, št. 1388. Da je zabeležka avtobiografska, razberemo iz datuma, ki je prav v obdobju prečiščevanja, in iz sovpadanja simptomov z izkustvi ob drugih priložnostih: Burgos in samostan Santo Domingo de Silos (prim. prav tam, št. 1569, 21. 3. 1938, in št. 1589, 15. 9. 1938). Pa tudi tisto o dejanjih ljubezni samo na ustnicah – komedijo zganjam bo dejal ob neki podobni priložnosti (prim. prav tam, št. 1589).

[61] Prim. Pismo njegovim sinovom v Madridu, v EF-370521-2.

[62] Pismo njegovim sinovom v Valenciji, v EF-370421-1.

[63] Prim. prav tam.

[64] Francisco Botella Raduán, RHF, T-00159/1, str. 63.

[65] Pismo iz Zaragoze, v EF-380224-1. O faringitisu: Pismo Juanu Jiménezu Vargasu, iz Pamplone, v EF-380227-3; in Zapiski, št. 1547, 21. 2. 1938.

[66] Pismo Juanu Jiménezu Vargasu, iz Burgosa, v EF-380323-1.

[67] Prav tam; prim. tudi Francisco Botella Raduán, RHF, T-00159/1, str. 64–65; in Pedro Casciaro Ramírez, op. cit., str. 149–150.

[68] Pismo Ricardu Fernándezu Vallespínu, iz Burgosa, v EF-380327-2.

[69] Francisco Botella Raduán, RHF, T-00159/1, str. 74.

[70] Pedro Casciaro Ramírez, op. cit., str. 152.

[71] Ustanovitelj je večkrat spregovoril o tem pregledu pri specialistih za pljuča in za grlo. Prim. AGP, P03 1983, str. 445; in Pedro Casciaro Ramírez, op. cit., str. 139–140: specialistova trditev je bila, da »očetovo obolenje leži na nikogaršnji zemlji«.

[72] Pismo Juanu Jiménezu Vargasu, iz Burgosa, v EF-380323-1.

[73] Pedro Casciaro Ramírez, op. cit., str. 152.

[74] Pismo Juanu Jiménezu Vargasu, iz Burgosa, v EF-380327-3.

[75] Prav tam. »Tista “Sigfridova majica”,« pripoveduje Pedro, »je bila povod za to, da sem v svoji želji poskrbeti za očeta prekoračil meje. Oče si tiste slavne majice ni hotel obleči […]. V bistvu je ni hotel nositi zaradi mrtvičenja in zato, da bi jo imeli mi. Nekega dne, ko je bilo zelo mrzlo in je bil oče še vedno brez glasu ter je zelo kašljal, pa sva ga Paco in jaz iz nagiba ljubezni, vendar prav nič nežno, skoraj fizično prisilila, da si jo je oblekel. Že čez nekaj minut jo je spravil s sebe in tedaj sva spoznala, kako nedopustno je bilo najino ravnanje; prosila sva ga odpuščanja in sklenila, da poiščeva drugačne načine za negovanje njegovega zdravja« (Pedro Casciaro Ramírez, op. cit., str. 141).

[76] Prim. prav tam, str. 150–151; in Francisco Botella Raduán, RHF, T-00159/1, str. 74.

[77] Pismo iz Burgosa, v EF-380429-1.

[78] RHF; AVF-0095, 30. 4. 1938; in Francisco Botella Raduán, RHF, T-00159/1, str. 75.

[79] Pismo Juanu Jiménezu Vargasu, iz Burgosa, v EF-380430-1. Njegova spovednika v Burgosu sta bila že omenjeni gospod Saturnino Martínez in pater Francisco de Borja López Pérez, klaretinec, ki je bil takrat uradni odposlanec Kongregacije sinov Marijinega brezmadežnega srca pri vladi v nacionalistični coni Španije.

↗ Naslednje poglavje

↗ Nazaj na kazalo