Na svetu še vedno odmeva božji klic: “Prišel sem, da vržem na zemljo ogenj, in kako si želim, da bi se vnel!” — In poglej: skoraj povsod je že ugasnil ...

Te ne vleče, da bi razširil požar? (Pot, 801)

K svojemu apostolatu bi želel pritegniti tistega učenega človeka, tistega vplivnega, drugega spet, ki je moder in kreposten.

Moli, žrtvuj se in deluj s svojim zgledom in besedo. — Pa vseeno ne pridejo! — Ne vznemirjaj se: pač niso potrebni.

Mar misliš, da med Petrovimi sodobniki ni bilo učenih in vplivnih in modrih in krepostnih mož izven apostolata prvih dvanajsterih? (Pot, 802)

Človeku se trga srce ob tistem — vedno aktualnem! — vpitju Božjega Sina, ki toži nad tem, da je žetev velika, delavcev pa malo.

— Tisti krik je prišel iz Kristusovih ust, da bi ga slišal tudi ti: Kakšen je bil do zdaj tvoj odziv? Moliš vsaj dnevno za ta namen? (Kovačnica, 906)

Da bi hodili za Gospodom, se je treba izročiti enkrat za vselej, pogumno in brez pridržkov: odločno za seboj zažgati ladje, da ne bi bilo možnosti za korak nazaj. (Kovačnica, 907)