Prepisujem besede nekega duhovnika, namenjene tistim, ki so mu sledili v njegovem apostolskem delu: "Kadar zrete sveto hostijo, izpostavljeno v monštranci na oltarju, poglejte, kako silna je Kristusova ljubezen in nežnost. Jaz si to razlagam s svojo ljubeznijo do vas; če bi mogel biti daleč in delati, istočasno pa biti ob vsakem izmed vas, kako rad bi to storil!

Kristus pa to zmore! On, ki nas ljubi z ljubeznijo, neskončno večjo od ljubezni, ki jo premorejo vsa srca na zemlji, je ostal, da bi se lahko vedno zedinili z njegovo presveto človeškostjo in da bi nam pomagal, nas tolažil, nas krepil, da bi bili zvesti." (Kovačnica, 838)

Zunanji znaki ljubezni morajo izvirati iz srca in se nadaljevati s pričevanjem v krščanskem življenju. Če smo bili prenovljeni s prejemom Gospodovega telesa, moramo to dokazati z deli. Naj bodo naše misli polne miru, predajanja, služenja. Naj bodo naše besede prave, jasne, na mestu; naj znajo potolažiti in pomagati, predvsem pa naj znajo drugim prinašati božjo luč. Naj bodo naša dejanja skladna, učinkovita, zadeta v polno: naj imajo bonus odor Christi, dobri Kristusov vonj, ker spominjajo na Njegov način vedenja in življenja. (Jezus prihaja mimo, 156)