“Vedrost. Zakaj bi se razburjal?”

Vedrost. — Zakaj bi se razburjal, če s svojo jezo žališ Boga, nadleguješ bližnjega, se sam vznejevoljiš ... in moraš na koncu vedno tudi pomiriti svojo jezo? (Pot, 8)

To, kar si rekel, povej z drugačnim tonom in brez jeze, pa bodo tvoje trditve dobile večjo moč, predvsem pa ne boš z njimi žalil Boga. (Pot, 9)

Ne grajaj, dokler še čutiš jezo zaradi storjene napake. — Počakaj do naslednjega dne ali še dlje. — Potem pa po premisleku mirno le izrazi svojo grajo. — Z eno samo ljubeznivo besedo boš dosegel več, kot po treh urah prerekanja. — Umeri svoj značaj. (Pot, 10)

Ko se boš zares predal Gospodu, se boš naučil biti zadovoljen s tem, kar pride, in ne boš izgubljal vedrosti, če se stvari — čeprav si jim posvetil ves svoj trud in uporabil primerna sredstva — ne iztečejo po tvojem okusu … Kajti “iztekle” se bodo tako, kot Bogu ustreza, da se iztečejo. (Brazda, 860)

Če gre za dobro bližnjega, ne bodi tiho, vendar govôri prijazno, brez nezmernosti in jeze. (Kovačnica, 960)