Božja ljubezen je ljubosumna; ni zadovoljna, če človek ob srečanju z njo postavlja pogoje: nestrpno čaka, da se damo v celoti, da v srcu ne ohranjamo temačnih skrivališč, do katerih ne moreta priti zadovoljstvo in veselje milosti in nadnaravnih darov. Morda boste pomislili: odgovoriti »da« na to izključno ljubezen — ali to morda ne pomeni izgube svobode? (…)

Vsak od nas je že kdaj izkusil, da služenje Kristusu, našemu Gospodu, prinaša bolečino in težavno delo. če bi zanikali to resničnost, bi to pomenilo, da se nismo srečali z Bogom. Ko pride ta bolečina, zaljubljena duša ve, da je le minljiv vtis in kmalu odkrije, da je teža lahka in breme prijetno, saj ga na svojih ramah nosi On, tako kakor je objel les križa, ko je šlo za našo večno srečo. Toda obstajajo ljudje, ki tega ne razumejo, ki se uprejo Stvarniku — to je nemočen, beden, žalosten upor — in slepo ponavljajo nekoristno pritožbo proti Gospodu in njegovemu Maziljencu, ki jo povzema psalm: pretrgajmo njune spone, njune vezi vrzimo s sebe. Upirajo se proti temu, da bi z junaškim molkom, z naravnostjo, brez blišča in brez pritoževanja izpolnjevali naporno delo vsakega dne. Ne razumejo, da božja volja tudi takrat, ko se pojavi v odtenkih bolečine in z zahtevnostjo, ki rani, natančno sovpada s svobodo, ki prebiva le v Bogu in v njegovih načrtih.

To so duše, ki s svojo svobodo postavljajo zapreke. Moja svoboda, moja svoboda! Imajo jo, a ji ne sledijo; gledajo vanjo, kot lončenega malika jo postavijo v svoj ozkosrčni razum. To naj bi bila svoboda? Kaj pridobijo iz tega bogastva brez neke resne zavezanosti, ki bi usmerjala vse njihovo bivanje? Takšno obnašanje nasprotuje človeku lastnemu položaju in plemenitosti. Manjka smer, jasna pot, ki oblikuje korake na zemlji: te duše, s katerimi ste se že srečali tako vi kakor jaz, se bodo kasneje pustile premagati otročji nečimrnosti, sebični nadutosti, čutnosti. (Božji prijatelji, 28-29)