Človek, ki se zaveda, da je svet ― in ne le tempelj ― kraj njegovega srečevanja s Kristusom, ljubi ta svet, se trudi pridobiti dobro umsko in poklicno izobrazbo, si ― s polno svobodo ― oblikuje svoj lastni pogled na probleme svojega področja; ter posledično sprejema lastne odločitve, ki kot odločitve kristjana izhajajo poleg tega iz osebnega premisleka, ki se trudi ponižno dojeti, kaj je božja volja v teh majhnih in velikih podrobnostih življenja.

Vendar temu kristjanu nikdar ne pride na misel, da bi govoril ali se imel za nekoga, ki se iz templja spusti v svet, da bi zastopal Cerkev, in da so njegove rešitve katoliške rešitve tistih problemov. Tega ne more biti, otroci moji! To bi bil klerikalizem, uradno katolištvo ali kakorkoli ga želite imenovati. V vsakem primeru je nasilje nad naravo stvari. Na vse strani morate širiti resnično laiško miselnost, ki mora voditi do treh sklepov: biti dovolj pošteni, da prevzamemo lastno osebno odgovornost; biti dovolj kristjani, da spoštujemo brate v veri, ki ― v zadevah proste presoje ― predlagajo drugačne rešitve od te, ki jo podpira vsak izmed nas; ter biti dovolj katoličani, da ne izkoriščamo naše matere Cerkve in je ne mešamo v človeško strankarstvo. (…)

Razumite torej moje besede kot to, kar so: klic k temu, da bi ― dnevno, ne le v nujnih primerih! ― uveljavljali vaše pravice, ter da bi plemenito izpolnjevali vaše državljanske obveznosti ― na političnem, gospodarskem, univerzitetnem, poklicnem področju ―, pri tem pogumno prevzemali nase vse posledice vaših svobodnih dejanj in nosili osebno neodvisnost, ki vam pripada. In ta krščanska laiška miselnost vam bo pomagala bežati od kakršnekoli nestrpnosti, od kakršnegakoli fanatizma ― naj to povem na pozitiven način ―, omogočila vam bo živeti v miru z vsemi vašimi sodržavljani in tudi spodbujati sožitje med različnimi področji družbenega življenja. (Pogovori z msgr. Escrivájem, 117-118)