“Po smrti vas bo sprejela Ljubezen”

Zdaj razumeš, koliko trpljenja si povzročil Jezusu, in si poln kesanja; kako preprosto ga je prositi odpuščanja in jokati nad svojimi preteklimi izdajstvi! Tako močno hrepeniš po zadoščevanju, da ti razganja prsi! Prav. A ne pozabi, da je duh pokore predvsem v izpolnjevanju dolžnosti v vsakem trenutku, pa naj stane, kar hoče. (Križev pot, IX. postaja, 5)

Kako čudovito bo, ko nam bo naš Oče dejal: Dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja! Polni upanja! To je čudež kontemplativne duše. Živimo iz vere, iz upanja, iz ljubezni! Upanje nas naredi mogočne. Se spomnite svetega Janeza? Vam, mladi, sem pisal, ker ste močni in je božja beseda v vas in ste premagali hudiča. Bog pritiska na nas, za večno mladost Cerkve in vsega človeštva. Vse, kar je človeško, boste lahko spreminjali v božansko, kakor kralj Midas, ki je spreminjal v zlato vse, česar se je dotaknil!

Nikoli ne pozabite: po smrti vas bo sprejela Ljubezen. In v božji ljubezni boste našli tudi vse čiste ljubezni, ki ste jih imeli na zemlji. Gospod je določil, naj ta kratek dan našega življenja preživimo v delu; da tako kot njegov edinorojeni Sin delamo dobra dela. Ob tem moramo biti čuječi in poslušati tisti klic, ki ga je sveti Ignacij Antiohijski zaslišal v svoji duši, ko se je bližala ura njegovega mučeništva: »Pridi k Očetu,« pridi k svojemu Očetu, ki te hrepeneče pričakuje. (Božji prijatelji, 221)