“Nikoli ne dopustite strahú ali rutine”

Skozi težko obdobje greš: nek nejasen strah; težave s prilagajanjem načrta življenja; utesnjujoče delo, ker ti štiriindvajset ur ni dovolj, da bi izpolnil vse svoje obveznosti … — Si poskusil slediti apostolovemu nasvetu “Vse naj poteka spodobno in urejeno”? To pomeni v božji navzočnosti, z Njim, po Njem in samo za Njega. (Brazda, 512)

In kako mi bo uspelo vedno delovati s tem duhom, ki me vodi, da s popolnostjo dokončam svoje poklicno delo? Odgovor ni moj, prihaja od svetega Pavla: Možati bodite, bodite močni! Pri vas naj se vse godi v ljubezni. Vse delajte iz ljubezni in svobodno; nikoli ne dopustite strahú ali rutine: služite našemu Očetu Bogu.

Rad ponavljam — to sem tudi temeljito izkusil — tiste ne ravno umetniške verze, ki pa so zelo nazorni: Vse moje življenje je iz ljubezni / in če sem v ljubezni vešč / je to zaradi bolečine; / nihče namreč ne ljubi bolj / kot tisti, ki je veliko trpel. Svoje poklicne dolžnosti opravljaj iz ljubezni: vztrajam, vse delaj iz ljubezni in prav zato, ker ljubiš, pa čeprav boš okusil grenkobo nerazumevanja, nepravičnosti, nehvaležnosti, celo človeškega neuspeha, se boš prepričal o čudežih, ki jih obrodi tvoje delo. Okusni sadovi, seme večnosti!

Kljub temu se dogaja, da nekateri ljudje — ki so sicer dobri, dobričine — z besedami zagotavljajo, da želijo razširjati čudoviti ideal naše vere, a se v praksi zadovoljijo s površnim in malomarnim poklicnim ravnanjem: podobni so puhloglavcem. Če se srečamo s temi besednimi kristjani, jim moramo pomagati z ljubeznijo in z jasnostjo ter uporabiti, kadar bi bilo potrebno, evangeljsko zdravilo bratskega opomina: Bratje, če zasačite koga pri kakem prestopku, ga vi, ki ste duhovni, opomnite v duhu krotkosti. Pri tem pazi nase, da ne boš tudi sam padel v skušnjavo. Nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo. (Božji prijatelji, 68-69)