“Maša je delo Boga”

Ali ni čudno, da mnogi kristjani, ki so umirjeni, celo slovesni v družabnem življenju (kjer se jim ne mudi), v svojem malo razgibanem poklicnem življenju, pri mizi, pri počitku (kjer se jim tudi ne mudi), nenadoma začutijo, da se jim zelo mudi in pritiskajo tudi na duhovnika v želji po skrajšanju, po pospešitvi časa, ki je posvečen oltarni daritvi? (Pot, 530)

Celotna Trojica je navzoča pri oltarni daritvi. Po Očetovi volji, s sodelovanjem Svetega Duha, se Sin daruje v odrešilno daritev. Naučimo se občevanja s presveto Trojico, enim in troedinim Bogom: tri Božje osebe v enotnem bistvu, enotni ljubezni, enotnem učinkovitem posvečevanju.

Takoj po umivanju rok duhovnik prosi: Sprejmi, Sveta trojica, to daritev, ki ti jo darujemo v spomin trpljenja, vstajenja in vnebohoda Jezusa Kristusa. Proti koncu maše je še ena molitev gorečega spoštovanja do enega in troedinega Boga: Placeat tibi, Sancta Trinitas, obsequium servitutis meae … Naj ti ugaja, Sveta Trojica, opravilo tvojega služabnika in daj, da bo daritev, ki sem jo nevreden daroval tvojemu veličastvu, tebi prijetna, zame pa in za vse, za katere sem jo daroval, po tvojem usmiljenju spravna.

Maša — poudarjam —, je delo Boga, Trojice, ne človeka. Duhovnik, ki mašuje, služi Gospodovim načrtom, mu posodi svoje telo in glas; a ne dela v lastnem imenu, ampak in persona et in nomine Christi, v Kristusovi osebi in v Kristusovem imenu.

Posledica ljubezni sv. Trojice do ljudi je, da zaradi navzočnosti Kristusa v evharistiji vzklijejo vse milosti za Cerkev in človeštvo. To je daritev, ki jo je napovedal Malahija: Kajti od sončnega vzhoda do njegovega zahoda je veliko moje ime med narodi in na vseh krajih se bo mojemu imenu zažigalo kadilo in se bo darovala čista daritev. To je Kristusova daritev, darovana Očetu s sodelovanjem Svetega Duha: daritev neskončne vrednosti, ki ovekoveči v nas odrešenje, česar niso mogle doseči daritve v Stari zavezi. (Jezus prihaja mimo, 86)