Začetek poti, na koncu katere je človek popolnoma nor na Jezusa, je zaupljiva ljubezen do presvete Marije.

— Hočeš ljubiti Marijo? — Potem bodi v njeni družbi! Kako? — Tako da kar najbolje moliš rožni venec naše Gospe.

Ampak v molitvi rožnega venca … izgovarjamo vedno iste besede! — Vedno iste besede? Mar si ne ponavljajo vedno istih besed tisti, ki se ljubijo? … Ali ni morda tvoj rožni venec enoličen, ker namesto, da bi izgovarjal besede kot človek, oddajaš zvok kakor žival, z mislimi daleč od Boga?

— Poleg tega, poglej: pred vsako desetko se izrazi skrivnost, ki jo bomo premišljevali.

— Ti … si že kdaj premišljeval te skrivnosti?

Postani majhen. Pojdi z menoj in — to je srčika moje skrivnosti — živela bova življenje Jezusa, Marije in Jožefa.

Vsak dan jim bova služila na nov način. Poslušala bova njihov družinski pogovor. Videla bova, kako odrašča Mesija. Občudovala bova njegovih trideset let skritega življenja … Navzoča bova ob njegovemu trpljenju in smrti … Osupnila bova ob slavi njegovega vstajenja … Z eno besedo: nora od Ljubezni (ni druge ljubezni razen Ljubezni) bova gledala vsak posamezen trenutek Jezusa Kristusa. (Sveti rožni venec, Beseda bralcu)