Vedno, ko v svojem srcu začutimo željo, da bi postali boljši, da bi bolj velikodušno odgovorili Gospodu, ter iščemo vodnika, jasen kažipot za svoje krščansko življenje, nam Sveti Duh v spomin prikliče besede iz evangelija, da je treba vedno moliti in se ne naveličati. Molitev je temelj kateregakoli nadnaravnega dela; z molitvijo smo vsemogočni, brez tega sredstva ne bi dosegli ničesar.

Rad bi, da bi se danes v naši molitvi dokončno prepričali o tem, kako potrebno je, da smo pripravljeni biti kontemplativne duše, sredi ulice, sredi dela, v nenehnem pogovoru z našim Bogom, ki v teku dneva ne sme pojemati. Če se trudimo zvesto slediti Učiteljevim korakom, je to edina pot. (…)

Zelo pomembno je — oprostite mi, ker vztrajam — da opazujemo Mesijeve korake, kajti On nam je prišel pokazat stezo, ki vodi k Očetu. Z Njim bomo odkrili, kako je mogoče dati nadnaravni pomen celo na videz najmanjšim dejanjem; naučili se bomo živeti vsak trenutek z utripanjem večnosti in globlje bomo razumeli, da človek potrebuje ta čas intimnega pogovora z Bogom: da bi se z Njim pogovarjal, da bi klical k Njemu, da bi ga častil, da bi mu zapel hvalo, da bi ga poslušal ali da bi preprosto bil z Njim. (Božji prijatelji, 238-239)