29. aprila 2019 me je po telefonu poklical moj zdravnik in mi sporočil, da je biopsija, ki je bila opravljena na majhnem izrastku na spodnji veki mojega desnega očesa, pokazala pozitiven izvid. Naročili so mi, naj 1. junija pridem v ambulanto na pregled, kjer mi bodo razložili nadaljnje korake.

Na tistem obisku mi je specialist za očesno plastično kirurgijo povedal, da je bila diagnoza infiltriran tumor bazalnih celic. Pojasnil mi je, da bi bilo potrebno rakasti del odstraniti z Mohsovo kirurgijo, potem pa brazgotino zakrpati. Razložil je, da bo – odvisno od razširjenosti raka – potrebna presaditev kože, da bi po odstranitvi raka lahko odprtino zakrpal. Operacija raka je bila določena za 15. maj, poseg s presajanjem kože pa za naslednji dan.

Vedela sem, da bo prav tisto soboto Guadalupe razglašena za blaženo in sem začela moliti za njeno posredovanje s pomočjo podobice. Kakšen teden potem, ko je bilo ugotovljeno, da bo potrebna operacija, me je nekdo spomnil, da je bil njen čudež, na podlagi katerega je bila razglašena za blaženo, ravno ozdravitev raka bazalnih celic na veki nekega človeka. Zato sem še bolj goreče prosila Guadalupe, naj mi pomaga.

Zelo me je skrbelo, ali bo operacija uspela in kako se bo vse skupaj končalo. Prosila sem več prijateljev in svoje domače, naj se mi pridružijo ter prosijo Guadalupe za pomoč. 15. maja sem šla na poseg z Mohsovo kirurgijo in tako mi je odleglo, ko mi je zdravnik povedal, da so meje povsem jasne, že po prvi fazi. Kakšnih 8 let prej sem že prestala operacijo z Mohsovo metodo zaradi kožnega raka na čelu in takrat sta bili za odstranitev potrebni dve fazi, brazgotina pa je bila velika 5 centimetrov.

Kirurg mi je rekel, da moram naslednji dan vseeno obiskati še drugega zdravnika, da mi odprtino kirurško zaprejo. Tako sem se naslednje jutro odpravila tja. Bila sem popolnoma pripravljena na operacijo, ko je prišla zdravnica.

Rekla je, da je presenečena, ker nisem imela nobene obveze. Potem je prosila sestro, naj ji da močnejšo luč, in mi dejala: »Ne morem verjeti. Ali ni bila diagnoza infiltriran tumor bazalnih celic?« Nato je še enkrat pregledala tisto mesto in me vprašala, ali so odstranili vse. Ob tem vprašanju sem bila nekoliko živčna, saj sploh nisem pomislila na to, da morda niso odstranili vsega. Potem pa je rekla: »Zares sem presenečena. To je neverjetno.«

Rekla mi je, da lahko grem domov, saj se bo tisto mesto sámo zacelilo bolje kot pa s kakršnimkoli kirurškim posegom. Na koncu sem se ustavila na recepciji in vprašala, kako pogosto se zgodi kaj takega. Odgovorili so mi: »Nikoli.«

Zdaj so minili že trije tedni in na moji veki ni skoraj nobenih sledi. Zelo sem hvaležna Guadalupe za njeno pomoč in to zgodbo sem želela deliti z drugimi!

T. G.