Ne gre za zadnjega izmed mnogih otrok, ampak obratno, za prvega od štirih. Ko se je rodil, nama je zdravnica rekla, da bi bilo pametno biti previden, preden se odločiva za več otrok, ker obstaja v najinem primeru močna genetska osnova v zvezi z Downovim sindromom (2 moji sestri ga imata).

Poročila sva se v želji po mnogih otrocih, zato naju je ta “nasvet” precej užalostil. Kljub temu sva najino hrepenenje vedno zaupala svetemu Jožefmariju. Čas je mineval in otrok ni bilo. Po petih letih sva, po več izgubljenih nosečnostih, dobila najino drugo hčer, ki je povsem zdrava, “sanita”, kot tukaj rečejo. Čez petnajst mesecev sva imela tretjega, v prav tako dobrem stanju, in pred kratkim sva dobila četrtega. Vsi so zdravi, “sanitos”. Do sedaj Gospod ni določil drugače, tako da naša “številna” družina šteje štiri sijajne otroke in vsak izmed njih je “majhen” velik čudež svetega Jožefmarija.

Vse imava enako rada, ampak brez pretiravanja lahko rečem, da nama je v največje veselje najstarejši, ki nas poleg tega v vsakem trenutku uči, kaj je ljubezen.

Marisa de Antonucci, Argentina

23. 9. 2004