Isidoro Zorzano se je rodil 13. septembra 1902 v Buenos Airesu (Argentina).

Obiskoval je gimnazijo v Logroñu (Španija), študiral je industrijsko inženirstvo v Madridu in diplomiral kot inženir leta 1927.

Najprej se je zaposlil v Malagi na področju vodenja delavnic andaluzijskih železnic; istočasno je predaval na tamkajšnji tehniški visoki šoli.

Na enem od potovanj v Madrid, leta 1930, je srečal svetega Jožefmarija Escrivája, svojega nekdanjega sošolca. Njemu je zaupal svojo željo, da se sredi sveta popolnoma preda Bogu, in zaprosil za sprejem v Opus Dei, katerega delovanje se je komaj začelo. Delo v svoji stroki ja nadaljeval v Malagi, kasneje pa v enem od železniških podjetij v Madridu.

V svojem poklicnem življenju je odločno pričeval o svoji krščanski veri. Njegovo veselje in zanesljivost pri delu, njegova predanost v služenju pomoči potrebnim, njegova vera in ljubezen do bližnjega pri dejavnostih izobraževanja in kateheze med zapuščenimi je bila vzorna.

S svojo zvestobo je bil Isidoro vedno trdna opora ustanovitelju Opus Dei. V času španske državljanske vojne (1936-1939) je herojsko dokazal svojo ljubezen do Cerkve in svojo gorečnost za rešitev duš.

V duhu oznanjevanja svetega Jožefmarija je iskal v delu globoko povezanost z Jezusom Kristusom in vedno živel v božji navzočnosti. Njegovo duhovno življenje je bilo zaznamovano z globoko izkušnjo božjega otroštva, z veliko ljubeznijo do Božje Matere in z iskreno željo, da se v duhu mrtvičenja in pokore poistoveti s Kristusom.

Umrl je v sluhu svetosti 15. julija 1943, po dolgi in mučni bolezni, ki jo je pogumno in veselo prenašal.