​8. V pričakovanju konca vojne

“Ustanovitelj Opus Dei” – življenjepis sv. Jožefmarija Escrivája.

↗ Nazaj na kazalo

Dnevi so očetu hitro minevali, a težko pričakovanega konca vojne ni in ni bilo. Videti je bil nemiren zaradi okoliščin v zadnjih mesecih, ko ni mogel obiskovati svojih na fronti in tudi njegovi sinovi niso dobili dovoljenja za odhod v Burgos.

Veliko se govori, je pisal Ricardu, da bo vojne vsak trenutek konec; toda če se zavleče, sem za to, da si priskrbimo hišo tukaj ali pa v Kongu; ampak da si jo vendar priskrbimo! V takšnem stanju, kot smo sedaj, trošimo na kupe denarja in tako ni mogoče delati. Menim, da je vprašanje kraja nekaj postranskega: če ne v Burgosu, pa v vasici Belchite. To, da že leto dni živimo po hotelih, je enostavno preveč.

Danes začnem devetdnevnico molitve in žrtve (drobne žrtve), da bi od Gospoda prejel takojšnje razsvetljenje, sredstva. Namreč treba je končati to začasno stanje, ki številne napore spreminja v brezplodne … in je povrhu še drago. Pomagaj mi.[1]

V Burgos so prihajale novice o sprijaznjenosti s porazom, ki je vladala v republikanski coni. Očetu to ni bilo posebej v tolažbo, ko je pomislil na trpljenje madridskega prebivalstva in vseh članov njegove družine po dveh letih obleganja. Tudi krute lakote, ki so jo takrat trpeli, si ni mogel predstavljati. Odkar so leta 1937 zapustili Madrid in zbežali čez Pireneje, se je namreč stanje znatno poslabšalo. Sedaj sta Isidoro in Santi kakor dva berača hodila od vojašnice do vojašnice ter v vrsti čakala, da bi dobila kak obrok. K sreči se je José María González Barredo znašel in na vojaških uradih pridobil nekaj kuponov za vojake, ki so bili začasno v Madridu; na ta način je uspel domov prinesti kak kos kruha. Medtem pa je Carmen, ki je prav tako tolkla trdo življenje, ure in ure v vrsti čakala na boren odmerek živeža.[2]

Še meseca oktobra je imel oče ob sebi precej družbe, decembra pa je ostal sam s Pacom Botello. José María Albareda je sedaj prebival v Vitorii, Álvaro je odšel v Fuentes Blancas opravljat tečaj za poročnike. Podobno je bilo tudi z Vicentejev in Eduardom. Pedro Casciaro pa se je, potem ko je bil general Orgaz imenovan za poveljnika Levantinske vojske, skupaj z glavnim štabom preselil v Calatayud v zaragoški provinci.

Kakor hitro je hotelir sprevidel, da v tisti sobi v Hotelu Sabadell spita le dva gospoda, je brez spraševanja ali kakršnegakoli obvestila takoj dodelil prazni postelji drugima dvema gostoma. Spričo tega je naslednje jutro, 10. decembra, oče Joséju Maríi Albaredi napisal kratko, a prav zabavno pismo. Tule je srž problema:

Prišel je Paco, povedal sem mu, kakšno je stanje in je bil ogorčen … V resnici za to ni bilo razloga, vendar je tudi mene dražila nepopisna jezica.

Moja jezica je izhajala iz misli, da če bi pravočasno, ko sem jaz to rekel, poslali v Ávilo kup stvari, ki jih trenutno ne potrebujemo, bi se zdaj lahko svobodneje gibal. Kaj naj namreč storim s tolikšnim tovorom knjig, oblačil in – kot bi rekel Juan – navlake?

Spat sva šla še pred prihodom gostov in vstala ob sedmih, zato ne vem, kakšen obraz imata.

Tako ne gre naprej: ni mogoče niti delati, niti vzdrževati naše korespondence, niti svobodno sprejemati gostov, niti brezskrbno puščati papirjev o našem poslu v sobi … ni trenutka tiste blažene samote, ki je tako potrebna za poganjanje notranjega življenja … Pa še to: vsak dan drugi ljudje. Nemogoče![3]

Zaradi nevzdržnih razmer sta se teden dni pred božičem z vso svojo ropotijo preselila v neko prenočišče v tretjem nadstropju hiše na Ulici Concepción 9; v staro stanovanje brez kakršnegakoli udobja. Na razpolago sta imela dnevno sobico, spalnico za očeta in pristenek s Pacovo posteljo. Plačevala sta pet pezet dnevno in še petindvajset centov za premog za mizico z žerjavnico. Dekoracija je bila obupna. Najhuje je bilo, da nista imela kopalnice. Zjutraj sta morala uporabljati kuhinjsko pipo, potem ko sta se dogovorila za urnik z gospodarico, žensko ostrega značaja in nenavadnega imena. Ime ji je bilo María de la Iglesia (»Marija od Cerkve«), vendar sta ji skrajšano rekla María de la I.

Na božični večer je oče pisal voščila svojim otrokom:

Naj te Jezus obvaruje, Juanito.

[…] Danes pišem vsej družini. Malo pisem, ker nas je malo. Tesno mi je ob misli, da po moji krivdi. Ah, kako dober zgled si – zares – želim biti! Pomagaj mi prositi Gospoda odpuščanja za vsakokrat do sedaj, ko sem dajal slab zgled.

Ne pozabi na naše ljudi v rdeči coni. Mi verjameš, da mi vzbujajo nevoščljivost s svojimi katakombami? Ničesar ne vemo.

Vesel božič!

Moj blagoslov

Mariano.[4]

V pismu, namenjenem Ricardu, pa z vso preprostostjo naglo preleti svoje notranje življenje:

Sem že optimističen, zadovoljen, poln upanja. Tako dober je!

Pomagaj mi ga v teh dneh prositi: za vztrajnost, veselje, mir, za duha rodbine, za žejo po dušah, edinost … vseh nas.

Ah, Ricardo, kako dobro bi stvar tekla, če bi mu ti in jaz – in jaz! – dala vse, kar od naju hoče!

Molitev, molitev in molitev – to je najboljša artilerija.[5]

Ob mizici, v kateri ga je grela žerjavnica gospe Maríe de la I., je oče nadaljeval z dopolnjevanjem Duhovnih premišljevanj, pisal pisma in na tipkalni stroj prepisoval zabeležke, liste z novicami ter Álvarovo rokopisno poročilo »Iz Madrida v Burgos preko Guadalajare«, ki mu je dodal krasen predgovor:

Pustolovščine, ki obsegajo komaj pet mesecev, vendar vsebujejo žar in polnost življenja treh mladih, ki so si zadali cilj, da pridejo ven iz pekla rdeče Španije, da bi mogli na tej strani bolje služiti božjim načrtom.

V teku pripovedovanja se pojavi kakšna beseda marksističnega borca. Pustili jo bomo kot dokaz za pristnost pripovedi.

Naj nadnaravna vera, ki je trdno spremljala junake te zgodbe, vstopi v srce tistih, ki jo bodo brali.

In tako bomo vsi kaj pridobili.

Burgos, januar 1939.[6]

Ko je oče ponovno prebiral dnevnik pobega in se pri tem nenehno dotikal božje pomoči, ki so je bili deležni njegovi sinovi, je bil osupel. Molil je. V oči so mu silile solze kesanja: Rekel sem Gospodu, je pisal Álvaru in Vicenteju, naj ne dopusti, da bi jaz s svojim slabim zgledom – grešnik! – razdrl, kar je On tako čudovito zgradil v vas.[7]

Minevalo je ravno leto dni od njegovega prihoda v Burgos, ko je 9. januarja 1939 pisal še eno Krožno pismo svojim otrokom, v katerem je napravil obračun svojega delovanja in apostolskih sadov.

Ampak najprej, jim pravi, vam želim z eno besedo povzeti svoje misli, potem ko sem stvari dobro pretehtal v Gospodovi navzočnosti. In ta beseda, ki mora zaznamovati vašega duha, da bi znova dali zagon našim rednim apostolskim dejavnostim, je Optimizem.

Res je, da je komunistična revolucija uničila naš dom in odnesla gmotna sredstva, ki smo jih pridobili s tolikšnim naporom.

Res je tudi to, da je naš nadnaravni podvig utrpel zastoj zaradi ohromitve v teh letih vojne. In da je vojna prinesla izgubo nekaterih vaših bratov …

Na vse to vam pravim, da – če se ne oddaljimo od poti – gmotna sredstva nikoli ne bodo težava, ki je ne bi mogli zlahka rešiti z našim lastnim trudom; da se to Božje delo giblje, živi, rodovitno deluje, tako kot posejano žito klije pot zmrznjeno zemljo; in da so bili tisti, ki so popustili, morda izgubljeni že pred temi nacionalnimi dogodki.[8]

Nato omeni lep sprejem Dela pri cerkvenih oblasteh in napredke v apostolatu:

Kaj je naredil Gospod, kaj smo z njegovo pomočjo naredili v tem letu, ki je minilo? Nesporno se je izboljšala disciplina vseh vas. Vzdržujejo se stiki z vsemi osebami sv. Rafaela, ki se običajno odzivajo bolje, kot bi mogli pričakovati. Spletla so se prijateljstva, ki bodo, brez prenagljenosti, ko pride čas, koristna pri vzpostavljanju centrov sv. Gabriela. Prelati ljubeznivo pozdravljajo naše delo, ko ga spoznajo. Pa še tisoč majhnih stvari: prošnja za knjige, mesečne novice, mašna oblačila in predmeti za kapelo. In še: večje možnosti za prozelitizem; poznavanje okolja določenih krajev, kar bo olajšalo delo sv. Gabriela; prijateljstvo – z nekaterimi tudi globoko – z mnogimi profesorji, s katerimi prej ni bilo stikov.

Zatem jim naznani, katera so njihova sredstva: Sredstva? Notranje življenje: On in mi; in kako jih pridobiti:

Imeli bomo dovolj sredstev in ovir ne bo, če vsakdo v Delu iz sebe napravi popolno, resnično, dejavno in učinkovito predanost Bogu.

Predanost je, ko živimo norme; ko spodbujamo trdno pobožnost, dnevno mrtvičenje, pokoro; ko se trudimo ohraniti držo strokovnega dela, študija; ko čutimo žejo, da bi vsak dan bolje spoznali duha našega apostolata; ko je diskretnost – ne skrivnostnost, niti tajnost – spremljevalka našega dela … Zlasti pa, kadar se po posebnem občestvu svetnikov nenehno čutite povezane z vsemi, ki sestavljajo vašo nadnaravno družino.

Na zadnje jih prosi, naj se z veliko ljubezni spomnijo tistih, ki so ostali v republikanski coni:

Naj se poslovim z besedami sv. Pavla Filipljanom, ki se zdijo zapisane za vas in zame: »Zahvaljujem se svojemu Bogu, kadarkoli se vas spominjam, in v sleherni svoji molitvi zmeraj z veseljem molim za vas vse zaradi vašega občestva v evangeliju od prvega dne do zdaj. Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal …« (1,3-6).[9]

Katera grenkoba, katera ovira bi jih lahko zaustavila, če so bili tesno, kot oče in otroci, združeni v polnosti po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu? Pa vendar je bila za ustanovitelja prava fizična potreba imeti ob sebi par svojih sinov, ki bi z njim sodelovali pri uresničevanju Dela. Še pred selitvijo v penzion, ko je obstajala nevarnost, da ostane v Burgosu sam, je upal, da bo kateri izmed njih napoten tja; in če bi šla Juan in Álvaro v Valladolid, bi šel tudi jaz, je zatrjeval.[10] Dobro je poznal vsakega od svojih otrok in v njih iskal oporo. Zato ni prav nič presenetljiva njegova slutnja, da je napočil trenutek, ko mora enega od njih izbrati in ga usposobiti za opravljanje vodstvenih nalog. Po drugi strani pa je v korespondenci iz prvih mesecev leta 1939 skrajno ganljivo videti, kako se pokaže božja roka, ki spretno in zanesljivo vodi ustanoviteljevo voljo proti srečanju s trdno sinovsko oporo.[11]

Dokler je bil Álvaro v Fuentes Blancas in pozneje v valladolidski vasici Cigales, je pogosto skočil v Burgos obiskat očeta. Na sprehodih ob obrežju reke Arlanzón ali sloneč ob mizici v stanovanju sta znova načenjala tiste dolge pogovore o Delu, ki sta jih imela v dolgih nočeh na Honduraškem konzulatu, ko sta sedela na tleh, vsak na svoji žimnici in kramljala. Oče si je želel njegove družbe:

Burgos, 19. 1. ’939

Jezus naj te obvaruje.

Moj predragi Álvaro, skoraj ne morem držati peresa, ker imam zmrznjene roke. Ampak sklenil sem, da ti pišem, in to bom storil.

[…] Ne vem, kaj naj ti rečem v pismu. Ko pa se bova srečala, ti bom povedal marsikaj, kar ti bo všeč. Toliko velikih stvari je treba uresničiti! Ni mogoče, da bi si postavljali ovire z otročarijami, ki se za prave može ne spodobijo. Zagotavljam ti, da Jezus od tebe in od mene pričakuje veliko dobrih uslug. Naredila mu jih bova, brez dvoma.[12]

Álvaru je dal ime Saxum, kar pomeni Skala.[13] Izraz skala je bil več kot le posrečen vzdevek. To je bila beseda z dušo, katere pomen je oče premleval, okušal in potrjeval, kot je mogoče prebrati v marčevskem pismu:

Jezus naj te obvaruje, Saxum.

To si prav zares. Vidim, da ti Gospod naklanja srčnost in daje učinkovitost moji besedi: saxum! Zahvali se mu za to in mu bodi zvest, kljub … tolikim stvarem.

[…] Ko bi videl, kako zelo si želim biti svet in pripeljati vas do svetosti! Pošiljam ti objem in blagoslov.

Mariano.[14]

* * *

Če mu je odločitev o odhodu iz Madrida leta 1937 povzročala krvave bolečine in nikakor ni mogel preprečiti nenehnih preobratov svojega srca – kaj je šele čutil, ko se je bližal trenutek vrnitve? Nestrpnost ga je razjedala. Domišljija in hrepenenje sta ga prehitevala. Tu pa tam mu je ušel celo kak vzdih: Kako sit sem Burgosa![15]

Tole gre h koncu, je že dalj časa upajoče ponavljal. Namreč Madrid se je zanj spremenil v privlačno obsedenost, v vstopna vrata v obljubljeno bodočnost: Madrid! – Neznanka, na katero gledam z optimizmom, kajti vse niti ima v rokah moj Oče-Bog. Fiat. Kljub doživljanju te gotovosti je sumil, da se bo tam, v prestolnici, srečal s pravo katastrofo, rečeno po človeško.[16]

Gospa Dolores je imela, tako kot vsi ljudje, vojne že dovolj. Tako je sporočila Isidoru spomladi leta 1938: babica »je nekoliko nejevoljna in živčna, ker dedek še ni prišel«.[17] Le kako se je morala počutiti sedaj? Toda Jožefmarija je bil v tistem krutem času ločitve stalno povezan s svojimi in vseh se je dnevno spominjal pri svoji maši in molitvah. Še več, v pričakovanju odprtja novega študentskega doma v Madridu je pisal Pacu Botelli:

Mislim na vse: na tiste v rdeči coni še prav posebej. Ko boš pisal drugim – vsem –, jim povej, naj Gospoda prosijo, da nam ohrani babico: kot beli dan mi je jasno, da jo potrebujemo.[18]

In istega dne kot to pismo – 13. februarja, na predvečer obletnice ustanovitve ženskega dela – je iz Vitorie poslal utrip svojega srca vsem svojim otrokom:

Za Álvara in Vicenteja. 13. februar – 1939.

Naj mi Jezus blagoslovi in obvaruje moje otroke.

Otročiči! Danes, na predvečer enega od zahvalnih dni – morda bo skoraj za vse minil neopazno –, se spominjam vsakega posebej s še bolj živim mišljenjem in hotenjem; v sebi čutim močno željo, da bi vas prosil odpuščanja za slab zgled, ki sem vam ga morda dal, ter za pomanjkljivosti in šibkosti tega dedka, ki so vam lahko bile v pohujšanje. Vso noč bom prebil ob Gospodu v kapeli dvorca, in … ne morete si zamisliti, koliko norega si bova povedala in kaj vse mu bom šepetal o vseh vas.

Vicentín, prôsi za svojega očeta!

Saxum, zaupam v trdnost svoje skale!

Blagoslavlja vaju

Mariano.[19]

Koliko norega si bova povedala … Bolje ne bi mogel opisati svojega zaljubljenega hlepenja v pogovoru z Gospodom, iz oči v oči, kot pravi Ricardu v pismu z istim datumom:

Jezus naj te obvaruje!

Čutim potrebo, da vsem vam pišem danes, na predvečer zahvalnega dne … Se bo kdo spomnil? Vso noč bom prebil ob Gospodu v kapeli tega škofijskega dvorca, saj je bil On tako dober, da se mi je ponudil za tarčo. Ko bi ga le zadel v Srce![20]

Tistega dne se je končala tudi bitka za Katalonijo. Predsednik republike, Manuel Azaña, in večina predstavnikov civilne oblasti so zapustili Španijo malo pred tem. Katalonska republikanska vojska, ki se je umaknila čez mejo, je bila internirana v francoska begunska taborišča. Začela so se uradna pogajanja o predaji.

Sluteč skorajšnji vstop v Madrid se je oče na to pravočasno pripravil. V avilskem škofijskem dvorcu je že imel shranjene zaboje s knjigami in kovček z liturgičnimi predmeti.[21] Že eno leto vnaprej je od cerkvenih oblasti pridobil dovoljenje za prihod v Madrid »takoj« po njegovi osvoboditvi; to je zanj uredil generalni vikar, Casimiro Morcillo.[22] Kar zadeva vojaške prepustnice, so jih on, Paco, Álvaro in José María Albareda pridobili po zaslugi njegovega srečanja s sošolcem z zaragoške pravne fakultete, Enriquejem Giménez-Arnauom, in s podsekretarjem Notranjega ministrstva, Joséjem Lorentejem. Ricardu in Juanu je prepustnico priskrbel general Martín Moreno.[23]

In seveda ni pozabil na madridsko lakoto. Kupil je nekaj pletenih košar in jih počasi polnil s konzerviranimi živili v pločevinkah.[24]

↗ Naslednje poglavje

↗ Nazaj na kazalo


[1] Pismo Ricardu Fernándezu Vallespínu, iz Burgosa, v EF-381010-3.

[2] Santiago Escrivá de Balaguer y Albás, RHF, T-07921, str. 28.

[3] Pismo Joséju Maríi Albaredi, iz Burgosa, v EF-381210-1. »Navlaka« je Juan Jiménez Vargas rekel osebnim predmetom, ki niso bili nujno potrebni na fronti.

[4] Pismo Juanu Jiménezu Vargasu, iz Burgosa, v EF-381224-1.

[5] Pismo Ricardu Fernándezu Vallespínu, iz Burgosa, v EF-381223-2.

[6] RHF, D-15376.

[7] Pismo Vicenteju Rodríguezu Casadu in Álvaru del Portillu, iz Burgosa, v EF-390323-8.

[8] Krožno pismo njegovim sinovom, iz Burgosa, v EF-390109-1.

[9] Prav tam.

[10] Prim. Pismi Joséju Maríi Albaredi in msgr. Santosu Moru Brizu, obe iz Burgosa, v EF-381210-1 in EF-381224-2.

[11] Ravno v tem obdobju, in ne v kakem drugem trenutku, začne očetova ljubezen do njegovih otrok prekipevati v ljubkovalnih vzdevkih. Prim. Pisma Pedru Casciaru Ramírezu, iz Vitorie, Ricardu Fernándezu Vallespínu in Juanu Jiménezu Vargasu, iz Burgosa, v EF-390213-3, EF-390200-2 in EF-381013-3.

[12] Pismo Álvaru del Portillu, iz Burgosa, v EF-390119-1.

[13] Oče je v vzdevkih iskal nekaj, kar bi imelo »dušo«, kot je sam pravil: prim. Pismo Álvaru del Portillu, iz Burgosa, v EF-390224-4.

[14] Pismo Álvaru del Portillu, iz Burgosa, v EF-390323-5.

[15] Pismo Pedru Casciaru Ramírezu, iz Burgosa, v EF-390111-1.

[16] Pismi Pedru Casciaru Ramírezu in Amparo Rodríguez Casado, obe iz Burgosa, v EF-390224-3 in EF-390310-4.

[17] Isidorovo pismo pribežnikom v Honduraškem poslaništvu, 29. 4. 1938, v IZL, D-1213, 348.

[18] Pismo Franciscu Botelli Raduánu, iz Vitorie, v EF-390213-2.

[19] Pismo Álvaru del Portillu in Vicenteju Rodríguezu Casadu, iz Vitorie, v EF-390213-4.

[20] Pismo Ricardu Fernándezu Vallespínu, iz Vitorie, v EF-390213-5.

[21] Iz Vitorie je pisal gospodu Santosu Moru: Želel bi vas vprašati, ali lahko v vaš dvorec pošljem kovček in nekaj zabojev, ter jih pridem iskat po vstopu v Madrid (EF-390213-8). V Pismu Amparo Rodríguez Casado, iz Burgosa (EF-390221-1), pa sporoča novico o selitvi in navaja seznam belih oltarnih prtov; prim. tudi EF-390321-1, naslovljeno na isto osebo.

[22] Prim. Pismi Juanu Franciscu Moránu Ramosu in Ricardu Fernándezu Vallespínu, iz Burgosa, v EF-380303-3 v EF-380406-1.

[23] Prim. Pismi Ricardu Fernándezu Vallespínu in Juanu Jiménezu Vargasu, iz Burgosa, v EF-390303-1 in EF-390303-2.

[24] Prim. Francisco Botella Raduán, RHF, T-00159/1, str. 86; Pismo Pedru Casciaru Ramírezu, iz Burgosa, v EF-390224-3.

↗ Naslednje poglavje

↗ Nazaj na kazalo