​3. Prvi člani

“Ustanovitelj Opus Dei” — življenjepis sv. Jožefmarija Escrivája.

Življenjepis

↗ Nazaj na kazalo

V “Mali skici”, besedilu, ki ga je María Ignacia napisala o krepostih kaplana Joséja Maríe Somoana, je rečeno, da je ta nekoč dejal bolníci: »María, treba je veliko prositi za neki namen, ki je za dobro vseh (…). Prôsi brez predaha, saj je cilj namena, o katerem govorim, zelo lep.« Tako je hodil po dvoranah in »opogumljal vse bolnike, naj za njegov namen izročajo molitve in vse svoje trpljenje.«[1] Ker so ga imeli zelo radi, so bile njegove prošnje deležne občudovanja vrednih odzivov. María Ignacia pripoveduje o primeru neke žene, pri kateri so se zdravniki v obupanosti odločili za poslednji izhod. Brez omrtvičenja so opravili silno bolečo operacijo grla. Prebodli so ji ga s trokarjem, debelim trirobim šilom, in kakor hitro je začutila tisto ostro bolečino, je sama pri sebi ponavljala: »Moj Bog! Za namen gospoda Joséja Maríe.«[2] Bolniki so se v trenutkih krutih operacij, nadaljuje s pripovedovanjem, »vselej spomnili na tisti namen.«

V začetku leta 1932, ko je Marío Ignacio mučila visoka vročina in je trpela nenehne muke, pri čemer sama niti ni poznala namena, zaradi katerega jih je kaplan Somoano s tolikšno vnemo spodbujal k prošnji, namreč Delu še ni pripadala, ji je prišlo na misel, da mu reče:

»G. José María, mislim, da mora biti vaš namen nekaj velikega, kajti odkar ste mi vi naročili, naj prosim in se darujem, se Jezus sijajno obnaša do mene. — Ponoči, ko zaradi bolečin ne morem spati, se razvedrim tako, da našega Gospoda znova in znova spominjam na vaš namen.«[3]

Čez čas, ko je bolníca že pripadala Delu, ji je kaplan pojasnil, da je za dobro izgradnjo Opus Dei bilo potrebno postaviti trdne temelje svetosti: »Nočemo številk, tega … nikdar!« ji je govoril kaplan. »Svete duše …, duše tesne zedinjenosti z Jezusom …, duše, vnete v ognju božje ljubezni, velike duše! Me razumete?«

V rokopisu bolníce so nato o tem zapisane še nadaljnje kaplanove besede: »Ne, ne, treba ga je dobro utemeljiti. Zato si bomo prizadevali, da bodo ti temelji iz granita (…). Najprej temelji, nato bo prišlo vse drugo.«[4] Potrebne so bile duše s hrepenenjem po svetosti; potrebno pa je bilo tudi število za zagon dela v apostolatu; to pomeni kakovost in vsaj prgišče poklicev.

Zapisek iz februarja 1932 priča o Jožefmarijevi nujnosti in o tem, kako ga želje prehitevajo: Jezus, vidim, da se tvoje Delo lahko kmalu začne.[5] Ta sveta nepotrpežljivost je bila spodbuda, ki jo je ustanovitelj prenašal na svoje ljudi: na kaplana Somoana in na Marío Ignacio, na tiste, ki so bili daleč, in tiste, ki so živeli v Madridu. Slednjim ustno, drugim pa v pismih.

Božje Delo zahteva On na ves glas. Vendar hoče, da za to nenehno prosimo mi, s svojim vedênjem … Naj ne bomo ovira. Čas, četudi tega ne vidimo, se nedvomno približuje.[6]

Odmev takšne nujnosti najdemo v “Mali skici” Maríe Ignacie in v dopisovanju Isidora Zorzana, ki za božič 1931 iz Málage piše svojim »dobrim prijateljem« v Madridu in jih prosi, naj se notranje utrdijo in pripravijo na trenutek, »ko nas bo potreboval On.« Poslovi pa se s temi besedami: »Od Njega pričakujem to, da nam bodo ti prazniki koristili in da nam v prihodnjem letu nakloni stopiti na borišče, saj bo to znak, da imamo pravo zasedbo po kakovosti in po številu.«[7] (Povsem spontano, brez da bi ga kdorkoli prosil za mnenje o tem, zapiše Isidoro marca 1932 v pismu iz Málage: »Jaz mislim, da bo božje znamenje za začetek našega poslanstva to, da dosežemo število dvanajst.«)[8]

* * *

S ptičje perspektive, onkraj razburkanosti tistih let, se je ustanovitelj spominjal, kako zelo raznolik je bil položaj njegovih prvih privržencev:

Zastopano je bilo skorajda vse: bili so študenti, delavci, majhni podjetniki, umetniki … Jaz tedaj nisem vedel, da skoraj nihče ne bo vztrajal; toda Gospod je vedel, da je moje ubogo srce — slabotno, strahopetno — potrebovalo tisto družbo in tisto oporo.[9]

Bolj kot za dozorele poklice je šlo za osebe, po večini mlade, ki so pri duhovniku iskale duhovnega vodstva. Gospod pa se je še naprej z njim igral kakor z majhnim otrokom. Pozorno branje Zapiskov pokaže, kakšna je bila ta igra, to nenehno garanje za duše, med katerimi so se mnoge hitro navdušile in navdušenje zelo hitro izgubile. Začetno skupino, s katero se je obdal, so sestavljali Pepe Romeo, g. Norberto Rodríguez in Isidoro Zorzano, ki so bili obenem tudi nadaljevanje “učencev” iz kavarne Sotanillo. Pepe je bil iz družine, pri kateri je shranil Najsvetejše iz Zavetišča, ko se je v Madridu začelo požiganje cerkva. Gospod Norberto, drugi kaplan Zavetišča za bolne, se je sam povezal z Delom, še preden ga je k temu povabil ustanovitelj, ki zgodbo pove takole:

(…) ko sem mu nekega večera z določeno tesnobo povedal skrivnost, sem pričakoval, da mi bo rekel: Vi ste vizionar, nori ste. A zgodilo se je to, da sem mu prebral stare lističe, on pa mi je okužen z božansko norostjo, v najbolj naravnem tonu na svetu dejal: Najprej je treba uresničiti Delo za moške.[10]

Kar zadeva Isidora, njegovega sošolca iz Logroña, s katerim je prek pisem vzdrževal prijateljske stike in ki ga je pred poletjem 1930 večkrat videl na ulici, je med njima prišlo do novega srečanja po božji previdnosti, kakor je opisano v katarini z dne 25. avgusta:

Včeraj, na god sv. Jerneja, sem bil pri družini Romeo in sem se — brez razloga — čutil nemirnega ter sem odšel prej kot bi bilo običajno, saj bi bilo razumljivo počakati, da prideta domov g. Manuel in Colo. Malo pred prihodom v Zavetišče, na Ulici Nicasio Gallego, sem srečal Zorzana. Ko so mu v apostolskem domu povedali, da me ni, je šel od tam z namenom, da gre v smeri Sol, vendar ga je neka gotovost, da me bo srečal — tako mi je rekel — usmerila, da se je vrnil po Ulici Nicasio Gallego.[11]

Isidoro, ki je delal kot inženir v Andaluziji, se je v Madrid odpravil po nagibu svojega notranjega nemira. Že po prvih besedah je Jožefmarija videl, da mu Gospod pošilja dušo, postreženo na pladnju. Z namenom, da mu spregovori o Delu, ga je povabil, naj pride popoldne v Zavetišče za bolne na klepet. Popoldne, pravi nadalje v katarini, je prišel Isidoro; pogovorila sva se; zelo je vesel; tako kot jaz tudi on vidi božjo roko. Zdaj vem, je dejal, čemu sem prišel v Madrid.

Minilo je več mesecev od tistega srečanja z Isidorom. Bilo je že v času republike, ko je v prvem tednu aprila 1931 ustanovitelj poln optimizma zapisal: Naše božje može in žene naj pri apostolatu dejanja vodi geslo: Bog in drznost![12] V naslednji katarini pa našteje človeške moči, s katerimi razpolaga njegov podvig: 5. april 1931: Včeraj, na velikonočno nedeljo, smo Norberto, Isidoro, Pepe in jaz zmolili molitev preces Božjega dela.[13]

To je bilo vse osebje, ki je sestavljalo Delo: mlad študent, inženir, duhovnik zrelih let in slabega zdravja, na čelu pa Jožefmarija. Naši božji možje in žene, tisti poklici, o katerih je sanjal, niso prišli kmalu. Gospod mu je polagoma omogočal srečevati mlade, ki bi lahko razumeli Delo. Z nekakšnim nadnaravnim nagonom je slutil, da v njegovi prozelitistični dejavnosti prihaja do nenavadnega sovpadanja poklicev s prazniki apostolov.

Z vidika zgodovine Božjega dela, je zapisal v neki katarini dne 8. 5. 1931, je prav zanimivo opaziti naslednja sovpadanja: 24. avgusta, na god sv. Jerneja, je poklic odkril Isidoro. Na god sv. Marka, 25. aprila, sem spregovoril z drugim (…). Na god sv. Filipa in Jakoba (1. 5. 1931) sem — brez da bi jo iskal — imel priložnost govoriti še z dvema. Eden od njiju, s katerim sem imel dolgotrajen razgovor, se želi pridružiti Delu.[14]

(Pri tem ni šlo za golo domnevo, kajti tri dni prej, mu je pri usklajevanju termina za srečanje z nekim mladeničem prišlo na misel: Če mi Gospod uredi srečanje za jutri, bo najbrž praznik kakšnega apostola? Šel sem v zakristijo, vzel v roke koledar … Sv. Janez ante portam Latinam! O Adolfovem poklicu nisem imel več nobenega dvoma.

Pri pisanju teh vrstic je že imel zagotovilo o veljavnosti “sovpadanj”, saj dodaja: Tako se je zgodilo. Je že član. Bog ga blagoslôvi!)[15] Odtlej je imel navado pričakovati, da takšna darila padajo z neba ob godovih apostolov: Včeraj zvečer sem se večkrat vprašal, kakšno uslugo bosta jutri storila Delu sveta apostola?[16] (To je zapisal na god sv. Filipa in Jakoba.)

Že prej je ravno tako opazil še eno čudno “sovpadanje”: to, da so bili poklici bliskoviti in so se odločali brez oklevanja:

Doslej so bili začuda vsi poklici v B. d. nenadni. Kakor poklicanost apostolov: srečali so Kristusa in šli za klicem. — Prvi se ni obotavljal. Šel je z menoj za Jezusom na srečo (…). Na god sv. Jerneja — Isidoro; za sv. Filipa — Pepe M. A.; za sv. Janeza — Adolfo; nato Sebastián Cirac; in tako je bilo z vsemi. Nihče ni okleval; srečanje s Kristusom in odločitev zanj sta bila eno. Naj vztrajajo, Jezus, in pošlji še več apostolov v svoje Delo.[17]

Če je ob prvem preštevanju svojih privržencev zapazil časovna sovpadanja, in če je ob drugem uvidel, da se niso upirali ali odlašali s poklicem, pa je dve leti pozneje, leta 1933, odkril še to, da njegova navzočnost in služba v Zavetišču sv. Elizabete ni bil slučajen dogodek v zgodovini Dela. Mar ni bilo očitno, da je bila z njegovim apostolatom zvezana cela veriga poklicev? Carmen, Hermógenes, Modesta …, Gordon, Saturnino, Antonio, Jenaro …[18] V tem seznamu imen prva tri pripadajo ženskam, ki so se hodile spovedovat h kaplanu Sv. Elizabete in ki so se naposled izročile v Delu. Gospod Saturnino de Dios je bil duhovnik, Jožefmarijev prijatelj iz že omenjene Kongregacije sv. Filipa.

O vnetosti za pridobivanje duš, ki jo je spodbujal Jožefmarija, priča odstavek iz nekega pisma z dne 5. 5. 1931, v katerem Isidoru pravi:

Na god sv. Marka sem govoril z enim … Na god sv. Filipa in Jakoba z dvema … Jutri, ko je sv. Janez ante portam latinam, še z drugim. Slikar, zobozdravnik, zdravniček, odvetniček … Poleg tega mi je Doral, tisti s srednje šole, poslal prelepo pismo.[19]

Glede na to, da praznikov apostolov v liturgičnem koledarju vsekakor ni manjkalo, kaj se je potem zgodilo s to žetvijo poklicev?

Naj so bili godovi še tako pogosti, pa obseg poklicev nikakor ni hotel narasti. Če se je število povečalo, se je nato, ko so nekateri podvig opustili, zmanjšalo kakor Gideonova vojska. Dogajalo se je to, da nekateri niso bili pravega duhovnega kova, drugi pa so se zamotili ob poti. Eden od teh je bil Adolofo, s katerim je govoril na praznik sv. Janeza ante portam latinam. Ko je pojasnil Adolofovo situacijo glede Dela, je 31. oktobra 1933 hitro še enkrat preštel svoje sile:

Ker je očitno, da nima poklica, preneha pripadati D[elu].

Mrtvih in … mrtvih je že … sedem, Gospod![20]

Vštevši Adolfa so mu v kratkem času prenehali slediti štirje. Ob tem je ustanovitelj trpel kljub razumevanju, da za vztrajanje v Delu niso zadostovale osebne kvalitete niti dobra volja, marveč je bila potrebna božja poklicanost. A kaj naj rečemo o onih treh izgubah, se pravi o članih Dela, ki so umrli v zadnjih mesecih? Te osebe so namreč bile nadvse izbrane duše z zelo jasnim poklicem. Najprej je Bog k sebi vzel kaplana Somoana, nazadnje pa Marío Ignacio, ki je svojo nalogo zadoščevalne duše več kot izpolnila. (Pri vodenju svojega duhovnega računovodstva je izgubo Maríe Ignacie, kot že rečeno, vnesel pod stolpec “v dobro”. Nismo je izgubili: pridobili smo jo, je zapisano v osmrtnici, ki jo je sestavil ob odhodu bolníce.)[21]

Kdo bi mogel slutiti, da bo Luis Gordon umrl istega leta, ko je zaprosil za članstvo v Delu? Kot mlad, zdrav mož s sijajno kariero in zavidljivim družbenim položajem, je izpolnjeval vse potrebne pogoje za to, da bi pomagal postaviti gmotne in apostolske temelje, ki jih je iskal Jožefmarija. Gospod ga je vzel k sebi brez obvestila, ki bi naznanilo zgodnjo smrt. Osmrtnica, ki jo je ustanovitelj spisal 5. novembra 1932, na dan njegove smrti, razglaša dolg seznam njegovih kreposti: Dober zgled: pokoren, nadvse obziren, dobrodelen do razsipnosti, ponižen, poln mrtvičenja in pokore …, človek evharistije in molitve, zelo pobožen do sv. Marije in do Male Terezije … oče delavcem svoje tovarne, ki so njegovo smrt globoko objokovali.[22]

Premišljujoč o prvih dveh smrtih — o Somoanu in Gordonu — leta 1932, ko je bila največja potreba po dobri apostolski delovni sili in po dozorelih dušah, je Jožefmarija v mislih preletel zgodbo svojega lastnega življenja; s takšnimi spomini pred očmi je osmrtnico zaključil takole:

Ljubímo križ, sveti križ, ki bremeni Božje delo. Naš véliki Kralj Kristus Jezus je k sebi vzel dva najbolje pripravljena zato, da ne bi zaupali v nič zemeljskega, niti v osebne kreposti kogarkoli, temveč samo in izključno v njegovo ljubečo previdnost.[23]

Sicer pa, ko je duhovnik sinovsko potožil Gospodu, češ da je mrtvih že sedem, je iz izkušnje že poznal “božjo logiko” in ni izgubil poguma. Še naprej se je posluževal nadnaravnih sredstev; vrnil se je k molitvi, k mrtvičenju, k aktivnemu apostolatu, kljub védenju, da mu je pri tem apostolskem ribolovu mnogo duš uhajalo iz rok. Lotil sem se dela, bo dejal s priokusom utrujenosti, in ni bilo lahko: duše so uhajale kakor jegulje v vodi.[24]

Na duhovnih vajah, ki jih je ustanovitelj opravil leta 1934, mu je prišlo na misel, da bi tiste številne milosti in edinstvene, iz nebes prejete usluge, ki jih je hranil v spominu, zbral pod naslovom: Kar je Bog, naš Gospod, naklonil posebej meni. Na seznamu najdemo oznako, ki jo je težko umestiti v katalog in ki je opisana kot: Ta ne vem kakšen posvečevalec, ki doseže, da se duše mnogih vnamejo, ko jim spregovorim jaz, četudi sem sam v sebi ugasnjen.[25] Dejansko je že več let v dušah, ki so stopale v stik s tem duhovnikom, prihajalo do nepopisnih sprememb. Kipar Jenaro Lázaro, ki se je ob nedeljah popoldne po obisku v Splošni bolnišnici navadno za nekaj časa zadržal ob pogovoru z Jožefmarijem, navaja svoje spomine: »Tisti pogovori so name naredili neizbrisen vtis: to je bil božji človek, ki je ljudi, s katerimi je bil v stiku, pritegnil k Njemu.«[26]

Tistega 2. januarja 1932, ko se je odpravil v Kraljevo bolnišnico, da bi kaplanu Somoanu predstavil Delo, je bil telesno nemočen (ugasnjen, kot sam pravi): Jaz sem bil zaradi jutranjega pogovora z g. Norbertom tistega dne povsem brez moči in popoldne sem bil pri kramljanju s Somoanom bolj tog kot običajno. Ta prijatelj že pripada Delu.[27]

Po sadovih lahko ugotovimo, kako je bil tisti ne vem kakšen posvečevalec navzoč v njegovi besedi. Še bolj pa, če preberemo, kar María Ignacia v svoji “Mali skici” pove o kaplanovem stanju duhá po tem, ko se je z Jožefmarijem pogovarjal o Delu: »Spominjam se, kako mi je kot edinstven primer omenil, da na prvi dan svojega pripadništva Delu od silnega veselja, ki ga je občutil, tiste noči ni mogel zaspati.«[28]

Tudi Pedro Cantero je opazil izjemno duhovno prodornost njegove besede, saj ob pripovedovanju o svojem prvem srečanju z Jožefmarijem na hodniku Pravne fakultete v Madridu septembra 1930 dodaja, da se je po pozdravu in prvem klepetu »pričelo prijateljstvo, ki bo trajalo vse življenje (…). Jožefmarija je polagoma vstopal v mojo dušo in vršil resničen apostolat od duhovnika k duhovniku.«[29] Nato je prišla republika. Dogajale so se velike grozote in že opisana svetoskrunstva. Nekaj časa se prijatelja nista videvala. A nepričakovano, 14. avgusta 1931 ob mraku, ko je bilo »videti, da dim požganih samostanov še vedno lebdi« nad prestolnico, se na domu svojega prijatelja pojavi Jožefmarija. Gospoda Pedra, ki je bil turobno in črnogledo razpoložen, je potegnil iz njegovega malodušja; in moč njegove besede je učinkovala do te mere, da je, kot dobesedno pravi msgr. Cantero, »spremenila perspektivo mojega življenja in moje pastirske službe.«[30] Ni pa gospod Pedro vedel tega, da se je ustanovitelj za dosego te spremembe opiral na molitev in mrtvičenje, za katero je prosil Isidora Zorzana, g. Norberta, redovnice pri Sv. Elizabeti, bolnike v bolnišnicah in celo svojega lastnega angela varuha.[31] Namreč Jožefmarija je po navadi vključeval angele kot “sokrivce” svojih apostolskih podvigov.

* * *

Ko se Jožefmarija spominja, kako je v prvih trenutkih med njegovimi privrženci vladala velika raznolikost, kakor da bi Gospod hotel pokazati, da bodo v Opus Dei navzoči vsakovrstni ljudje in poklici: študenti, delavci, majhni podjetniki, umetniki …, pa je čudno, da pri tem naštevanju ne omenja duhovnikov. Kljub temu je že dal zagon nekim srečanjem za duhovnike, ki jih je poimenoval ponedeljkova predavanja, ki so se začela 22. februarja 1932, na ponedeljek pred godom svetega Matija:

V ponedeljek, pravi v svojih Zapiskih, smo se prvikrat zbrali, bilo nas je pet duhovnikov. Še naprej se bomo srečevali: tedensko, da se poistovetimo. Vsem sem izročil prvo meditacijo iz sklopa o našem poklicu.[32]

Nekateri izmed teh duhovnikov so se Jožefmariju pridružili takoj na začetku in na nepredviden način, kot sta storila Norberto in Lino Vea-Murguía[33]; drugi, na primer kaplan Somoano, so prišli nekoliko pozneje. Poskus, da nanje prenese duha Dela, je za Jožefmarija pomenil dolgotrajno nalogo. Bolj dolgotrajno, kot si je predstavljal, saj je moral v njih ustvariti nadnaravno in človeško vez naklonjenosti in nauka, ki bi jih zedinila z njim kot ustanoviteljem Opus Dei. In da bi počasi obdeloval njihove duše, jih je jemal s seboj pri obiskovanju bolnišnic ali pri poučevanju verouka po župnijah in šolah.[34]

Zanimanje, ki ga je vlagal v izobraževanje tiste skupine duhovnikov, nam osvetlijo besede Maríe Ignacie, ki se nanašajo na kaplana Somoana: »Kadar se je ob ponedeljkih vračal z duhovnih srečanj našega Dela, je bilo že ob pogledu nanj opaziti, kako vesel in zadovoljen je prihajal nazaj, zvezčič, v katerem je hranil zapiske z meditacij in druge tovrstne zadeve, pa je bil njegov najdragocenejši zaklad.«[35]

Jožefmarija jim je gotovo pridigal z zgledom in v svoje besede vnašal privlačno toplino svoje vere in optimizma ter jim tako dajal slutiti navdušujoče ideale. Vse to odseva drža kaplana Somoana, sodeč po njegovi osmrtnici, ki jo je zapisal v tednu njegove smrti: S kakšnim navdušenjem je pri našem zadnjem duhovniškem srečanju, v ponedeljek pred svojo smrtjo, poslušal o načrtih za začetek našega delovanja![36]

Udeležencev tistih prvih srečanj je le redkokdaj bilo več kot pol ducata. V ponedeljek, beremo v Zapiskih dne 28. 9. 1932, smo se z g. Norbertom pri njem doma sestali Lino, J. M. Vegas, Sebastián Cirac in jaz. Govor je bil o D. in zmolili smo responzorij za Joséja Marío Somoana.[37] (Polovica te skupine je umrla mučeniške smrti zaradi sovraštva do vere, namreč Lino Vea-Murguía in José María Vegas sta bila dva izmed mnogih duhovnikov, usmrčenih leta 1936.)[38]

Pri nalogi vzgajanja duš, ki so bile povezane z njim, je moral Jožefmarija poseči tudi po dopisovanju, saj so se nekateri nahajali zunaj Madrida. Iz pisem Isidora Zorzana, ki je nekaj let prebival v Málagi, si lahko ustvarimo sliko o tem, kaj je predstavljala pisana in goreča Jožefmarijeva beseda. Nekaj dni po tistem znamenitem pogovoru 24. avgusta v Madridu, ko je Isidoro odkril svojo poklicanost, mu že iz Málage piše:

»Málaga, 5. 9. 1930 (…). Tema najinega zadnjega pogovora me je zelo zadovoljila, saj mi je prinesla nove ideje in mi vlila novo upanje, ali bolje rečeno, upanje, ki je bilo izgubljeno (…). Vidim, da je optimizem, s katerim si me navdal, v nevarnosti, čutim potrebo po tem, da sva skupaj in da se s tvojo pomočjo dokončno usmerim v novo dobo, ki si jo odprl mojim očem in ki je bil ravno ideal, katerega sem si sam oblikoval in mislil, da je neuresničljiv.«[39]

Čez teden dni pa:

»Málaga, 14. 9. 1930 (…). Praviš mi, da je bilo tvoje pismo dolgo, meni pa se je zdelo zelo kratko; prebral sem ga večkrat, saj je v veliko uteho mojemu duhu. Danes sem prejel obhajilo in se po tvojem nasvetu zedinil z duhom Božjega dela; sedaj sem popolnoma okrepljen, moj duh je preplavljen z blagostanjem, z mirom, ki ga doslej nisem izkusil; vse dolgujem Božjemu delu.«[40]

Bližala se je druga obletnica začetka dejavnosti Dela med ženskami, a to apostolsko področje je bilo praktično neobljudeno. Poklici so očitno kasnili. Marsikdo bi pomislil, da se je ustanovitelj tega loteval počasi, vendar ni bilo tako. Zaprt v spovednico cerkve sv. Elizabete, je potrpežljivo čakal — in čakanje posejal z molitvami —, da mu Gospod pošlje duše.

Nedelja, 8. november 1931, zabeleži v svojih Zapiskih. Mislim, da mi je prejšnji petek Gospod priskrbel eno dušo, da bi, ko pride čas, začel z žensko vejo B. d.[41]

V torek po tem piše Isidoru: Ali veš, da mislim, da mi je Kralj poslal neko dušo za začetek ženske veje?[42] Ta duša se je obotavljala, dokler ni nekega dne prišla k duhovniku na pogovor, odločena, da zaprosi za sprejem v Delo. Jožefmarija že nekaj časa ni pisal katarin in, ko je vzel pero, da bi zabeležil datum in dogodek, je zapazil še eno “sovpadanje”:

Ravno včeraj, štirinajstega februarja 1932, na dan prvega ženskega poklica, sta minili natanko dve leti, odkar je Gospod zahteval delo med ženskami. Kako dober je Jezus![43]

Le nekaj tednov pozneje je za sprejem zaprosila María Ignacia. Carmen Cuervo, prvi ženski poklic, in novi “zadoščevalni poklic” sta se srečali in pogovorili v Kraljevi bolnišnici v nedeljo, 10. aprila 1932. Naslednji ponedeljek, ko so se sestali duhovniki, jim je Jožefmarija predlagal naj zmolijo Te Deum.[44] In to povsem upravičeno. Hvala Bogu je delo med ženskami že dobilo zagon. Toda, če se je brez zadržkov približeval bolnícam, ki so trpele in imele nalezljive bolezni, pa je Jožefmarija ravnal povsem drugače glede zdravih žensk. Neizprosno je vzdrževal distanco in jim nudil oskrbo v spovednici; svojo tankovestnost pri stikih s prvimi ženskami v Delu je privedel do te mere, da je njihovo duhovno vodenje prepuščal g. Norbertu ali g. Linu.[45]

Ob tretji obletnici ustanovitve ni skrival dejstva, da je bil apostolat, kar zadeva ženske, precej slaboten. Ustanovitelju ni pošel pogum, brez izgubljanja potrpljenja je še naprej upal na poklice: 14. februar 1933: Na današnji dan pred tremi leti je Gospod hotel žensko D[elo]. Koliko milosti od takrat! Do danes jih je še vedno malo.[46]

Čez leto dni se je ponovil prizor, ko je Carmen Cuervo obiskala Marío Ignacio v Kraljevi bolnišnici; vendar se je spremenil kraj srečanja in osebe. Sedaj je Hemógenes tista, ki gre obiskat Antonio v Splošno bolnišnico:

14. februar 1934: Danes minevajo štiri leta, odkar je Gospod navdihnil žensko vejo. Naročil sem Hermógenes, naj Antonii, ki bolna leži v bolnišnici, prinese kakšno pozornost. Kdaj mi boš poslal, Bog moj, žensko, ki se bo lahko postavila njim na čelo in se pustila oblikovati![47]

Zgodba o njegovih prvih privržencih — študentih, duhovnikih ali ženskah — je bila nenehno tkanje in razdiranje, stalno izgrajevanje in stalno razpadanje. Še predobro je Jožefmarija vedel, da mnogi izmed poklicev, ki mu jih je Bog pošiljal, da bi ga spodbudil, ne bodo nikdar ustrezali zahtevam; bodo pa pri tem poglobili svoje notranje življenje. Zavedal se je, kot pravi latinski rek — anguillam cauda tenebat —, da je včasih skušal jegulje zgrabiti za rep. Te pa so mu uhajale iz rok.

Kljub temu ni izgubljal svojega nadnaravnega optimizma niti ob izstopih niti ob smrtih, čeprav je njegovo srce boleče tožilo za izgubljenimi. Hujše posledice pa je prinesla odločitev, da ženske poklice prepusti vodstvu duhovnikov, in dejstvo da ti nikdar ne bodo docela razumeli duha Opus Dei.

Leta 1939 je Jožefmarija k eni od zgodnjih katarin dodal opazko in v nekaj kratkih besedah pojasnil, da je zaradi pomankanja časa za ukvarjanje z žensko vejo zaupal nalogo vzgajanja ženskih poklicev g. Norbertu in g. Linu. In ta naloga je ostala neizvršena.[48]

↗ Naslednje poglavje

↗ Nazaj na kazalo


[1] Mala skica kreposti gorečega apostola Joséja M. Somoana (n. v m. p.), spisala neka bolnica v Narodni bolnišnici (rokopis Maríe Ignacie García Escobar, 1932, v AGP, RHF, D-03381).

[2] Prav tam.

[3] Prav tam.

[4] Prav tam.

[5] Zapiski, št. 615 (25. 2. 1932).

[6] P 20, 14. 8. 1931.

[7] Pismo Isidora Zorzana Jožefmariju, 24. 12. 1931 (izvirnik: AGP, IZL, D-1213, pismo št. 19).

[8] Pismo z dne 2. 3. 1932, prav tam, št. 21.

[9] Meditacija z dne 19. 3. 1975.

[10] Zapiski, št. 354.

[11] Prav tam, št. 84.

[12] Prav tam, št. 186. Ta krik Bog in drznost! se v naslednjih dneh večkrat ponovi; prim. prav tam, št. 190 in 224.

[13] Prav tam, št. 187.

[14] Prav tam, št. 197.

[15] Prav tam, št. 198.

[16] Prav tam, št. 997.

[17] Prav tam, št. 354.

[18] Prav tam, št. 963, (23. 3. 1933).

Braulia García Escobar je poznala prve ženske v Delu, ker so obiskovale njeno sestro v Kraljevi bolnišnici: »Moji sestri Maríi Ignacii,« pripoveduje Braulia, »je oče nudil odlično duhovno oskrbo. K njej so prihajala in ji delala družbo tudi druga dekleta; nekatera od njih so pripadala Delu. Eni izmed njih je bilo ime Modesta Cabeza, bila je preprosto dekle, njen voditelj pa je bil g. Lino. Oče ji je naročil, naj prosi za konkretne namene (…).

V bolnišnico je moji sestri hodila delat družbo Carmen Cuervo Radigales, ki je stanovala v Domu Marijinega vnebovzetja pri Kraljevem zavetišču sv. Elizabete. Bila je pooblaščenka za delo, kar je bilo neobičajno v tistih časih, ko so ženske le redko imele javno funkcijo.

Zadnja iz skupine, ki se je spominjam, Hermógenes, je bila, kolikor vem, uslužbenka neke banke« (Braulia García Escobar, AGP, RHF, T-04966, str. 2 in 3; Ramona Sánchez, AGP, RHF, T-05828, str. 2).

[19] P 18, 5. 5. 1931.

[20] Zapiski, št. 1072.

[21] Dodatek XV.

[22] Dodatek XIV.

[23] Prav tam. S finančnega vidika bi vstop Luisa Gordona v Delo predstavljal veliko oporo apostolskim iniciativam. Ustanovitelj je govoril, kako je do njegove smrti prišlo po božji previdnosti. Opus Dei je še naprej rasel v najskrajnejšem uboštvu, brez gmotnih sredstev. Potrebno je bilo, da se Delo rodi revno, kakor se je rodil Jezus v Betlehemu (Álvaro del Portillo, Sum. 1220).

[24] Meditacija z dne 2. 10. 1962; prim. Pismo 14. 9. 1951, št. 4.

[25] Zapiski, št. 1756.

[26] Jenaro Lázaro, AGP, RHF, T-00310, str. 1.

[27] Zapiski, št. 541.

[28] Mala skica..., op. cit., v AGP, RHF, D-03381.

[29] Pedro Cantero, AGP, RHF, T-04391, str. 3 in 4.

[30] Prav tam, št. 5.

[31] 14. avgusta 1931 piše ustanovitelj Isidoru Zorzanu: Včeraj sem sklenil, da našo véliko skrivnost povem še nekomu … Prosim te za prav posebno molitev in za kakšno drobno, prostovoljno zadoščevanje. Glej, tokrat bova posel opravila ti in jaz; nikogar drugega ne prosim za molitev niti za zadoščevanje. Od naju bo odvisno, da ganeva Srce našega Kralja … Ta poklic, če ga Bog nakloni, boš rodil ti, s svojo primerno in neprimerno prošnjo. Zdaj že lahko pritisneš v svojem duhovnem življenju, pozneje pa ne popuščaj (P 20, 14. 8. 1931).

V pismu z dne 26. avgusta 1931, naslovljenem na člane Dela, Isidoro odgovori na klic: »Okrepil sem molitev in, ker mi nadležnosti ob koncu dneva ne primanjkuje, imam precej snovi za izročanje Njemu kot zadoščevanje (…). Vse to sem izročil za to, da bi se srečno končal najin posel« (Pismo Isidora Zorzana ustanovitelju z dne 26. 8. 1931; izvirnik v AGP, IZL, D-1213, št. 16); prim. tudi Zapiski, št. 231, 362, 365 in 591.

[32] Prav tam, št. 613.

[33] Lino Vea-Murguía Bru se je rodil v Madridu leta 1901 in bil posvečen leta 1926. Leta 1927 je bil kaplan Zavetišča za bolne, od leta 1930 pa prvi kaplan pri deklah Srca Jezusovega. Dne 15. ali 16. avgusta 1936 je bil umorjen v Madridu (prim. Osebna mapa, v arhivu splošnega tajništva nadškofije Madrid-Alcalá).

Kot smo že videli, se je g. Norberto, potem ko mu je Jožefmarija prebral nekaj lističev iz svojih katarin, štel za vključenega v Delo. V primeru gospoda Lina pa je g. Norberto brez posvetovanja z ustanoviteljem ravnal samostojno in ga sam sprejel v Delo (prim. Zapiski, št. 354 in 412).

[34] Prim. Pedro Cantero, AGP, RHF, T-04391, str. 9.

[35] Mala skica…, op. cit., v AGP, RHF, D-03381.

[36] Dodatek XIII.

[37] Zapiski, št. 834.

Sebastián Cirac Estopañán, ki ga je nekaj časa Jožefmarija duhovno vodil, je bil rojen v kraju Caspe (Zaragoza) leta 1903 in posvečen leta 1928. Leta 1932 je kanonik v Cuenci. Leta 1934 se zaradi študija preseli v Nemčijo in leta 1940 na razpisu pridobi mesto profesorja grške filologije na Univerzi v Barceloni. Umre leta 1970.

[38] José María Vegas Pérez se je rodil leta 1902 v Madridu in leta 1927 prejel duhovniško posvečenje. Leta 1928 službuje v župniji sv. Martina, nato pa prevzame mesto kaplana v kapeli presvetega Kristusa pri sv. Geneziju. Leto 1935 prevzame vodenje cerkve v Cerro de los Ángeles. Dne 27. 11. 1936 je usmrčen v Paracuellos del Jarama (prim. Osebna mapa, v arhivu splošnega tajništva nadškofije Madrid-Alcalá).

[39] Pismo Isidora Zorzana Jožefmariju z dne 5. 9. 1930 (izvirnik v AGP, IZL, D-1213, št. 7).

[40] Prav tam, z dne 14. 9. 1930 (izvirnik v AGP, IZL, D-1213, št. 8).

[41] Zapiski, št. 381.

[42] P 22, 10. 11. 1931.

[43] Prav tam, št. 602; Carmen Cuervo — tako je ime ženi, ki jo je Jezus pripravljal za B. d. Prim. tudi št. 1872.

[44] Prim. Zapiski, št. 693. V tej katarini, zapisani v ponedeljek, 11. aprila 1932, zjutraj, v zvezi s prvim zadoščevalnim poklicem pravi: Hvala Bogu. Danes pri našem tedenskem srečanju bom svojim bratom duhovnikom predlagal, da zmolimo Te Deum.

[45] Prim. prav tam, št. 434.

[46] Prav tam, št. 931.

[47] Prav tam, št. 1136.

[48] Prim. prav tam, št. 381.

Nadaljeval sem z delom med fanti, razlaga v neki drugi katarini, še vedno pa sem čutil potrebo po iskanju duš med ženskami (prav tam, št. 1872); in še: Posvečal sem se delu v ženskem okolju (…), vendar nisem našel oseb, ki bi se mi zdele pripravljene (prav tam, št. 381).

↗ Naslednje poglavje

↗ Nazaj na kazalo

  • Andrés Vázquez de Prada
  • © Fundación Studium