​4. Študentski dom Jenner

“Ustanovitelj Opus Dei” – življenjepis sv. Jožefmarija Escrivája.

↗ Nazaj na kazalo

Ko je ustanovitelj leta 1938 v Burgosu ponavljal, da potrebuje petdeset ljudi, ki bodo ljubili Jezusa Kristusa nad vsemi stvarmi, je bil z mislijo že v Madridu. Tako sta se konec vojne in ponovni začetek v prestolnici praktično zgodila v istem trenutku. V pismih Isidora Zorzana, ki je bil kakor glasnik očetovih skrbi, je zaznati priganjajočo Jožefmarijevo željo, da bi v najkrajšem možnem času odprli študentski dom, ki bi nadomestil Ferraz. Toda Delo še ni razpolagalo s tistimi petdesetimi možmi in še tisti, ki so bili vanj vključeni, so bili z izjemo Isidora razkropljeni zunaj Madrida. Tako se je José María González Barredo, čeprav je imel profesorsko mesto na šoli San Isidro v Madridu, ukvarjal z drugimi posli na severu Španije. José María Albareda je bil pogosto na službeni poti. Álvaro, Vicente in Eduardo so se kot vojaki mudili v Olotu v provinci Girona. Chiqui je bil v San Sebastiánu, Rafael Calvo Serer v Valenciji, drugi pa so bili še vedno v vojski, razpršeni po različnih točkah polotoka.

Isidorovo pismo, napisano konec aprila 1939, nam na kratko oriše, kod so hodili:

»Najprej je prispelo Chiquijevo pismo. Si lahko predstavljaš, da se je kar na lepem pojavil v San Sebastiánu? Juan je pri nas na enotedenskem dopustu, vendar že jutri odpotuje. Barredo je v Vitorii pri Albaredi zaradi službenih zadev. Ricardo je še vedno v Alcoyu; celo Paco nas je zapustil. To ni pravično! Dedek nas je še prav posebej spominjal, da je treba nujno najti hišo za nadaljevanje njegovega posla, ampak če so njegovi domači odsotni, je jasno, da se bo to zavleklo. Dedek je kot vedno silno zaposlen, mi pa se ukvarjamo z urejanjem in razporejanjem papirjev iz tega obdobja.«[1]

Pomanjkanju osebja, ki bi mu pomagalo pri iskanju hiše in urejanju študentskega doma, se je pridružilo še dejstvo, da nikakor niso mogli zbrati potrebnega denarja. Pa ne gre za to, da bi Jožefmarija dobrodušno pozabil na denarce, saj je že več kot leto dni prosjačil s tem namenom. V mesečnem listu Novice je aprila 1938, ko je osebno že začel s kampanjo za nabiranje sredstev, zagnal naslednji krik vsem znancem: Ali delate vse, kar morete, da bi nam Gospod naklonil dva milijona pezet, ki jih potrebujemo?[2] Isidoro, ki je bil edini popolnoma na razpolago za pomoč ustanovitelju pri njegovih opravilih, se je 1. maja zaposlil na Zahodnih železnicah, na postaji Delicias v Madridu. Ob osemurnem delovniku v pisarni mu je ostalo le malo časa za urejanje drugih zadev. Naposled se je celotno breme Dela zgrnilo na Jožefmarija. (Precej izstopajoče je dejstvo, da so stvari potekale tako, da se je ustanovitelj skoraj vedno, ko je najbolj potreboval sodelavce, znašel sam.)

Mesec junij mu je obetal skrajno natrpan urnik. V prvi polovici meseca je moral voditi dvoje duhovne vaje, v zadnjem tednu pa še ene v Vergari za novomašnike iz Škofije Vitoria. Pritisnite na Gospoda in bo tole steklo, je iz Valencije sporočal v Madrid. Tako kot mora steči zadeva v zvezi s hišo.[3] A mesec junij je šel h koncu, hiše, ki so jo iskali, pa ni bilo od nikoder. Jožefmarija je začel postajati nemiren in je pisal iz Vergare:

Morda sem bolj navzoč v Madridu – in v drugih krajih – kot pa v Vergari. Na neki način malo obžalujem, da sem pustil v neredu toliko stvari.[4]

(Hotel jim je povedati, da v svojih mislih in molitvah skrbno spremlja hišo in ljudi.) Kar naenkrat pa se je na veliko presenečenje vseh zazdelo, da težave izginjajo. Oče je bil na duhovnih vajah za univerzitetne profesorje v Vitorii, ko je v roke dobil Isidorovo pismo, datirano s 1. julijem, ki je bilo sklenjeno s hrepenenja polno novico: »Upamo, da bomo, ko se vrnete, že nastanjeni v novi hiši.«[5] Zadevna hiša je bila stavba na Ulici Jenner, številka 6, kjer so najeli dve stanovanji v četrtem nadstropju. Nemudoma so prišli zidarji in pleskarji. Zbrusili so pod, opravili temeljito čiščenje nekaterih sob in se lotili selitve pohištva iz Sv. Elizabete. Sredi julija, ko so bili ravno sredi selitvene zmešnjave, so opazili, da oče daje znake telesne izčrpanosti, in njegovi sinovi so ga prepričali, da je šel za nekaj dni delat in počivat v Ávilo. Kakor hitro je prispel tja, je pisal onim v Valencijo:

Tistih v Madridu je premalo za takšno selitev. Niso mi dovolili, da bi jim pomagal, in ker me čaka še kakšnih sedmero duhovnih vaj (dvoje za duhovnike, v Madridu in v Ávili), sem razumel, da potrebujem nekaj oddiha. Ampak … zelo me peče vest.[6]

Družba avilskega škofa, gospoda Santosa Mora, in spokojnost kastiljskega mesta sta bili kakor rosa miru za Jožefmarijevega duha.

Ávila, god sv. Marije Magdalene, 22. julij 1939, zapiše v neki katarini. Nekaj dni se mudim na oddihu pri tem svetem škofu. Pobegnil sem pred kravalom ob selitvi. To je videti sebičnost. Morda tudi je, vendar mislim, da ni. Fantje mi niso pustili, da bi tako kot oni pomagal pri selitvi. Sicer pa sem zelo utrujen in čaka me še šest ali sedem terminov duhovnih vaj.

Zelo sem zadovoljen v tem škofijskem dvorcu.

Omnes cum Petro ad I. p. M.[7]

Medtem ko so se delavci ukvarjali z zaključnimi deli v enem od stanovanj, so novi najemniki bivali sredi nakopičenega pohištva. Jožefmarija bi si želel, da bi mizarji in pleskarji ter celo lastnik hiše bolje razumeli njegovo nujnost. S ciljem, da bi delavce dokončno spodbudil in vse skupaj pospešil, je 10. avgusta prostore blagoslovil. Predvidevamo lahko, da so stvari potem tekle hitreje, vendar duhovnik ni imel takšnega vtisa: Hiša napreduje počasi, ker se pleskarji in mizarji ne podvizajo. Še vedno je vse nakopičeno. To bo zakasnilo kapelo, duhovne vaje in vse. Bog ve več![8]

To posebno stanje Jožefmarijevega duha, ni bilo toliko odraz neučakanosti kot posledica hude krize, ki jo je prestajala njegova duša. Novo pasivno očiščevanje se je začelo z nezadovoljstvom nad samim sabo. Počutil se je kakor nebogljen, nemiren, razdražljiv, nezadovoljen. Strašno težko mu je bilo ohraniti mirne živce:

12. avgust 1939: Poln sem skrbi, ker mi ne gre, kot bi moralo. Vse mi je v nadlego. Sovražnik pa stori vse, kar more, da bi se pokazal moj slabi značaj. To je zame veliko ponižanje.

Če upoštevamo njegov temperament, potem gotovo ni šlo za lahno bolest, temveč za pravi notranji vihar, s katerim se je moral bojevati v tesnobi: Še vedno prestajam dneve grozne notranje krize. Tega ne privoščim nikomur, je zabeležil v svojih Zapiskih.[9] In tako kot v podobnih primerih v preteklosti so mu, ko so ga napadale neznosne preizkušnje, uhajali kriki na pomoč:

Tu scis, Domine, quia amo te! Mati!! Sveti Jožef, oče in gospod; Urarček, posredujte zame.[10]

Avgusta je v študentski dom prispelo več prošenj za bivanje v naslednjem akademskem letu. Na podlagi tega so napravili preračun in se odločili, da najamejo še eno stanovanje v drugem nadstropju, v katerem bi lahko uredili sobe za gospo Dolores, Carmen in Santiaga, gospodinjske prostore, jedilnico za študente ter Jožefmarijevo pisarno. Potem sta se Isidoro in Pedro odpravila v Albacete po pohištvo družine Casciaro (»brezhibno in izbrano«, kot ga je opisal Isidoro) in ga pripeljala v Jenner.[11]

Medtem ko so urejali prostore študentskega doma, je Jožefmarija odpotoval v Valencijo, kjer je junija pustil pol ducata mladih, ki so čutili klic v Opus Dei. V mesecu avgustu so Valencijčani najeli stanovanjce, ki je obsegalo le par sob in hodnik. Bilo je to visoko pritličje na Ulici Samaniego, številka 9. Zaradi njegove skromnosti so to zatočišče poimenovali »El Cubil« (brlog). Kot je bilo predvideno, je od 10. do 16. septembra 1939 Jožefmarija v Burjasotu imel še ene duhovne vaje za valencijske študente.[12] Od tam je prišlo še nekaj poklicev in oče jih je spodbujal, naj razmišljajo o odprtju študentskega doma v naslednjem letu. V meditacije na duhovnih vajah pa je vložil toliko napora in razvnetosti, da so ga tisti dnevi čisto izčrpali. Ko je naslednji dan, 17. septembra, ravno začenjal daritev svete maše v kapeli Presvete Trojice v valencijski stolnici, ga je obšla slabost. Odvedli so ga v zakristijo, od tam pa na Ulico Samaniego. »El Cubil« ni bil najprimernejši kraj, a bolnik je vztrajal, da hoče domov. V tistem stanovanju ni bilo postelj, ampak le nekakšno ležišče, kakršna imajo v vojašnicah: štiri deske, nameščene na železno ogrodje. Tudi žimnice in odeje niso imeli. Jožefmarija je prestal nekaj ur z visoko vročino, zavit v staro zaveso in drgetajoč od mrzlice.[13]

Po povratku v Madrid se je posvetil dokončanju kapele študentskega doma. Tako kot pred leti v Študentskem domu Ferraz je hrepenel po tem, da bi imel čim prej Gospoda v tabernaklju. Za kapelo so izbrali najboljšo sobo v hiši, v četrtem nadstropju zraven dnevne sobe. Stene so od stropa do tal prekrili z nagubano jutovino, da bi utišali hrup. Na lesenem traku pod stropom je bil vrezan odlomek iz Apostolskih del: Erant autem perseverantes in doctrina Apostolorum … in še vrstica iz liturgične pesmi: Congregavit nos in unum Christi amor … Napis so fantje, ki so pomagali urejati kapelo, izdolbli z dletom in črke pobarvali z rdečim kitajskim črnilom, med posameznimi besedami pa so bili naslikani tradicionalni krščanski simboli: križ, košara s kruhom, trta, golob.

Na steno desno od vhoda so obesili črno pobarvan lesen križ, na levi strani poleg okna s pogledom na ulico pa so namestili poličko z Marijinim kipom. V kapeli je bila samo ena klop, prislonjena na zadnjo steno. Skratka, v tisti skromni, preprosti in prijetni sobi je bila pozornost osredotočena na oltar.

Oltarno mizo in tabernakelj so naročili pri nekem mizarju, ki je živel zunaj Madrida, v takrat še precej neposeljenem predelu Fuente del Berro. Ni bil slab rokodelec, vendar počasen in malodušnega značaja. Nesmiselno bi ga bilo priganjati pri delu, ker bi se s tem preveč obremenjeval. Tabernakelj je bil iz lesa, izdelan v obliki skrinjice in prekrit s pregrinjalom. Oče je naročil, naj ga na notranji strani oblečejo z zlato tkanino, saj je dajal nekoliko hladen vtis. Klej, s katerim je mizar pritrdil tkanino, je za seboj pustil trdovraten vonj, zato so po očetovem navodilu, od časa do časa tja namestili nekaj kosmov vate s parfumom. Oltar je bil preprost; glede na liturgično barvo dneva so ga odeli z ustreznim antependijem iz damasta, ki so jih imeli cel komplet. Oltarni prt je na obeh straneh segal skoraj do tal. Nazadnje še svečniki, po trije levo in desno od križa, postavljenega na sredino oltarja; ti so bili izdelani iz najcenejšega materiala, ki so ga našli: iz kromiranih kovinskih palic, ki so bile narezane in zvarjene v kose.[14] To izčrpno opisovanje na tem mestu ni odveč, kot bomo videli pozneje.

Na prvi pogled so v kapeli prevladovali križi: osrednji oltarni križ, leseni križ, križi na podstavkih in posameznih delih svečnikov, križi na frizu pod stropom in še drugih štirinajst na postajah križevega pota.

Leta pozneje bo ustanovitelj dejal v enem od svojih pisem:

V kapeli – ki je bila majhna soba, četudi najboljši prostor hiše, v kateri nismo imeli ne klopi ne česarkoli drugega – smo postavili tudi križev pot. In dejal sem svojim otrokom: Otroci moji, kako smo pogumni! Postavili smo namreč veliko križev: ste pripravljeni nositi vse te križe?[15]

* * *

Gospa Dolores in preostali člani družine Escrivá – Carmen, Santiago in Jožefmarija – so se nastanili v drugem nadstropju hiše, v stanovanju na levi strani, kjer je bila tudi jedilnica za študente, kuhinja in gospodinjski prostori. Najpomembnejše je bilo to, da so po tolikih bolečih selitvah znova lahko bili skupaj kot družina. Gotovo je tako hotela božja previdnost, vendar je k temu nemalo prispevala tudi trpka izkušnja, ki jo je Jožefmarija pridobil v prvih centrih Dela. Najprej je poskusil ustvariti domače ognjišče v študentskem domu na Ulici Ferraz 50: tam so bili vsi z očetom na čelu strnjeno zbrani okrog tabernaklja. In spričo mnogoterih gospodinjskih pomanjkljivosti, ki so onemogočale življenje v pristnem družinskem vzdušju, je uvidel, da je pri vodenju hišnega gospodinjstva nujno potrebna ženska navzočnost.

V času bivanja v Ferrazu se je o gospodinjskih težavah hodil posvetovat s svojo materjo in sestro, vendar to ni bil pravi način. Šele v zatočišču v honduraškem konzulatu, ko je premišljeval o poteku nadnaravnega podviga, je prišel do spoznanja, da v prihodnje ni druge rešitve, kot da si pridobi babičino sodelovanje. Tako je iz svojega skrivališča pritiskal na svoje sinove, naj prosijo Boga za pritrdilen odgovor gospe Dolores. Družinsko življenje v tistih kratkih tednih sobivanja v rektorjevem stanovanju pri Sv. Elizabeti je bilo srečna izkušnja. Gospa Dolores in Carmen sta poskrbeli za vse, ki so mimogrede prihajali tja na pogovor z Jožefmarijem. Krpali sta jim obleke in jim pripravile kak obrok. Tisti tedni so minili kakor blisk. V mesecu avgustu so se namreč sestre avguštinke iz Samostana sv. Elizabete vselile v rektorjevo stanovanje, tako kot se je z njimi dogovoril rektor, ki jim je prepustil svoje bivališče. In kot nekaj najbolj naravnega na svetu so se Escrivájevi tedaj preselili v Študentski dom Jenner.

Je gospa Dolores res vedela, kam se je vselila? Jožefmarija ji je, kot da pri tem ne bi imel nobenega posebnega nagiba, podaril knjigo o življenju sv. Janeza Boska s hvalevrednim ciljem, da bi po zgledu don Boskove matere, pristala na sodelovanje v Delu.

Ni minilo veliko časa, ko je gospa Dolores zvijačo sprevidela in ga vprašala:

»Torej hočeš, da ravnam tako kot don Boskova mati? Tega res nisem pripravljena storiti.«

»Ampak, mami, saj to že delaš,« jo je skušal pregovoriti sin. In gospa Dolores, ki je to preizkušnjo že prestala, se je dobre volje nasmejala: »In še naprej bom to delala z velikim veseljem.«[16]

Gospo Dolores je gnala njena materinska ljubezen, pripravljena, da v ničemer ne razočara Jožefmarijevih upov, pa tudi podvig, za katerega je vedela, da prihaja od Boga, ji je prirasel k srcu. Sprejela je naziv babica in navzočnost vnukov je okrepila tiste vezi človeške in nadnaravne ljubezni. Podobno je bilo v primeru Carmen.[17] Tisto, česar se ti dve skrajno velikodušni ženski morda nista povsem zavedali, pa je bila ogromna količina dela, ki je padlo na njuna ramena.

Študentski dom zanju ni bil družinsko stanovanje, saj sta živeli zaprti v notranjem delu hiše. Jožefmarija nista prav nič pogosto videvali, četudi so bila vrata v njegovo sobo v istem hodniku. Resnica je ta, da je polovico časa prebil zunaj Madrida, in kadar je bil v prestolnici, mu štiriindvajset ur dneva ni zadostovalo za to, da izpolni svoje obveznosti kot rektor, nudi duhovno vodenje množici mladih, moških in žensk, zaposlenih in duhovnikov, da ima dnevno več izobraževalnih predavanj ter se ob večerih zadrži ob klepetu s študenti, preden leže k počitku. Da ne bi motili poteka dejavnosti v študentskem domu, sta Carmen in babica običajno hodili k maši v bližnjo cerkev.[18]

Ob otvoritvi akademskega leta 1939/1940 je bilo okrog dvajset študentov, med katerimi je bil tudi kak nekdanji stanovalec v Ferrazu. Naslednje leto se je število podvojilo. Zaradi sprememb, ki so jih več let pozneje prinesle naprave za uporabo v domačem gospodinjstvu, za čiščenje tal in strojno pranje perila, hladilniki, električni štedilniki ter mnogi drugi gospodinjski aparati, si je težko predstavljati, kaj je za ti dve ženski pomenilo kar naenkrat prevzeti nase vse to breme. Na začetku jima je bila v pomoč le Eusebia, gospodinjska pomočnica, ki so jo pripeljali iz Sv. Elizabete. Pozneje je morala Carmen iskati in najemati žensko osebje ter ga postopno usposabljati. Le s pomočjo njune dobre volje in stanovitnosti je mogoče razumeti, kako sta bili pri tem lahko uspešni. Treba je namreč še omeniti najbolj kritično izmed vseh okoliščin: kup mladih ust, ki so dnevno pričakovala tri obilne obroke, pri čemer so bili njihovi kuponi za racionirano preskrbo edini način za zagotavljanje živil sredi vsesplošne lakote, ki je vladala v državi.

Za svojo skrbnost nista pričakovali nikakršnega plačila. V študentskem domu so plačo prejemale le gospodinjske pomočnice, ki so bile zaposlene. V hiši Jenner 6 niso nikoli izplavali iz dolgov, kar je podkrepljeno tudi s pričevanjem nekega stanovalca. Ko je ta mladenič prišel zaprosit za sprejem v dom, so mu rekli, da bo treba nekaj plačati vnaprej, niso pa mu seveda povedali, da je bil predujem potreben za nakup postelje in žimnice, na kateri naj bi spal on sam.[19]

Navzočnost ženske roke je bilo mogoče začutiti v snažnosti in dekoraciji prostorov, v pripravi jedi, v tem, kako so bila zlikana oblačila, v prizadevnosti, s katero so bili urejeni bogoslužni predmeti in oltarni prti. Vse to je ustvarjalo vzdušje reda in skrbnosti, ki se mu je prilagajalo obnašanje stanovalcev: vljudnost, urejenost pri oblačenju, spoštovanje urnika, izogibanje prekinitvam pri študiju …

Ko se je začelo akademsko leto 1939/1940, je oče, da bi lahko dal več osebnega in neposrednega zagona apostolskim dejavnostim, del svojega dela preložil na Álvara del Portilla in Isidora Zorzana. Prvega je imenoval za generalnega tajnika, drugega pa za generalnega upravitelja Dela.[20] Študentski dom so kmalu napolnili obiskovalci. Prijatelj je pripeljal prijatelja. Med drugimi je sredi oktobra v Jenner prišel študent inženirstva z imenom Fernando Valenciano. Jožefmarija mu je nemudoma spregovoril o izobraževalnem delu, ki je potekalo v študentskem domu. »Do mene je bil zelo ljubezniv,« pripoveduje Fernando, »in mi rekel, da je tisto moj dom, da lahko pridem, kadar želim, da je na voljo tudi kapela. In sva se poslovila. Bil je zelo kratek obisk. Name je naredilo velik vtis veselje in nadnaravni ton njegovih besed, njegova simpatičnost in dar za ravnanje z ljudmi.«[21] Naslednji teden so ga poklicali po telefonu. Povedali so mu, da bo ob osmih zvečer izobraževalno predavanje, ki ga bo imel Jožefmarija. Prišlo je osem ali devet študentov. Duhovnikov nauk je bil prežet z globokim nadnaravnim sporočilom ter je na jasen, preprost in zahteven način spodbujal navzoče, naj to, kar so slišali, prenesejo v prakso. Govor je bil o zelo jasno zastavljenih temah: o molitvi, o notranjem življenju, študiju, sveti čistosti, bratstvu … Ob sobotah popoldne je Jožefmarija v kapeli vodil meditacijo, opravil blagoslov z Najsvetejšim in zapeli so »Pozdravljena, Kraljica«.[22] Le nekaj tednov zatem, 23. decembra, je Fernando zaprosil za sprejem v Opus Dei.

Drugi, na primer José Luis Múzquiz, so o tem razmišljali že dalj časa. José Luis je ustanovitelja prvič srečal leta 1935, ko je zaključeval študij gradbeništva. Hodil je na izobraževalne krožke v Študentski dom Ferraz, nato pa ga je na študijskem potovanju po Evropi presenetil začetek vojne. Leta 1938 se je z Jožefmarijem znova sestal v Burgosu, kamor je večkrat prišel z guadalajarske fronte, kjer se je zadrževal njegov oddelek. Duhovnik mu je v letu 1939 še naprej nudil duhovno vodstvo, sprva pri Sv. Elizabeti, nato pa na Ulici Jenner. Naposled se je nekega dne na duhovni obnovi, po meditaciji, ki jo je imel Jožefmarija, zgodilo, kot pripoveduje José Luis: »Ne da bi me on k temu izrecno povabil, sem mu izrazil svojo željo vstopiti v Delo. In mi je preprosto dejal: Bog te blagoslôvi, to je od Svetega Duha. To je bilo 21. januarja 1940.«[23]

Večinoma so poklici, rečeno z besedami ustanovitelja, prihajali, kakor da bi se vzpenjali po klancu navzgor, preko posameznih etap v poteku krepitve njihovega notranjega življenja, pri čemer so polagoma usvajali duha Dela. Tak primer je bil Francisco Ponz, nekdanji učenec Joséja Maríe Albarede na gimnaziji v Huesci. Ta mu je leta 1939 povedal o izobraževalnih predavanjih v Študentskem domu Jenner. Študent se jih je začel tedensko udeleževati v prvem semestru akademskega leta in ko se je po božičnih počitnicah vrnil v Madrid, so ga povabili, da se udeleži dneva duhovne obnove v študentskem domu. Bila je nedelja, 21. januar 1940. Ob osmih zjutraj je prvikrat poslušal meditacijo, ki jo je vodil Jožefmarija. Besede so v njem pustile neizbrisen spomin na tisti dan. Nato si je Jožefmarija nadel mašna oblačila. »Očetov način obhajanja svete maše,« pravi Ponz, »iskren in s pozornostjo navdan ton, s katerim je izgovarjal različne molitve brez najmanjše nenaravnosti, njegovi pokleki in druge liturgične kretnje so name napravili živ vtis: Bog je bil tam resnično navzoč.«[24]

Še istega dne mu je Paco Botella po očetovem nasvetu obširno predstavil Delo. Francisco Ponz je kupil Pot in jo določeno obdobje pogosto prebiral, skoraj vedno v bolj umirjenih trenutkih dneva pred nočnim počitkom. Tako je prišel 10. februar in na poti proti študentskemu domu, »medtem ko je tisti tramvaj vozil svojo pot«, pravi, »sem sklenil, da ne bom več pretehtaval ter bom zaupal Gospodu in očetu, tako da se za vedno izročim Bogu v Opus Dei«.[25] Oče ga je sprejel v svoji pisarni v pritličju Jennerja, to je bila majhna sobica, kakšnih 3,5 krat 3,5 metra, ki je služila tudi za spalnico. Na zelo preprosto izdelani mizi je bilo pokončno razpelo. »Oče mi je na zelo očetovski in nadnaraven način želel nadvse jasno predstaviti nekaj stvari […]. Dal mi je razumeti, da je poklic, ki mi ga je namenil Gospod, nadnaravnega značaja, da to prihaja od Boga, ne od ljudi […]. Biti član Dela je pomenilo, da se človek obveže, da se bo vse življenje boril za napredovanje v krščanskih krepostih, da bi dosegel svetost po duhu, ki mu ga je dal Bog […]. Od tistega trenutka sem se čutil notranje in srčno povezanega za vse življenje s svojo novo družino, z Opus Dei.«[26]

Čim več novih mladih je prihajalo na apostolske dejavnosti Dela, tem večja je bila potreba po tem, da se jim predstavi duha Dela, da bi ga mogli tudi živeti. Kajti najverjetneje – kot je oče posvaril Francisca Ponza tistega dne, ko je zaprosil za sprejem v Delo – jih bo sčasoma začetno navdušenje minilo in se bodo pričele pojavljati skušnjave zoper pot, na katero so se podali.[27] Da bi torej pospešil dozorevanje teh svežih poklicev, je leta 1940 organiziral dva tedna intenzivnega izobraževanja, enega za veliki teden in drugega poleti. Ob takšnih priložnostih, ko so študentje odšli domov na počitnice, so člani Dela lahko živeli v družinski intimnosti. Oče je zanje vodil meditacije, jih spremljal pri popoldanskih in večernih klepetih, dajal jim je smernice in jim vlival veselega optimizma. Tisti, ki so bili že dlje časa v Delu, so imeli govore o različnih vidikih življenja in o navadah. Imeli so tudi priložnost brati ustanoviteljeva navodila in pisma ter se seznaniti s komentarji k Dnevniku pohoda čez Pireneje in drugimi spisi.[28]

Drugi »študijski teden« – pozneje jih bo ustanovitelj imenoval »tedni dela« oziroma »srečanja« – je bil organiziran v avgustu, mesecu pripeke, ki je bila nevzdržna še zlasti za babico, katere soba je gledala proti zahodu in se je ob popoldnevih razgrela kakor peč. Gospa Dolores (in v tem je bil Jožefmarija podoben materi) je slabo prenašala vročino in k sreči je tisto stanovanje kmalu zapustila. Delo je v tistih dneh raslo s takšno naglico, da je ustanovitelj, ki je bil vselej precej korakov pred človeško gledano predvidljivimi in možnimi dogodki, sanjal o širjenju centrov. Januarja 1940, nedolgo po otvoritvi Študentskega doma Jenner, sporoča iz Madrida svojim sinovom v Valenciji: Tukaj se ukvarjamo tudi z iskanjem vile, večje hiše. Potrebno je in imeli jo bomo.[29] Prav tako so iskali še stanovanje, v katerem bi lahko živeli tisti, ki so že končali s študijem in so delali doktorat ali pa bili zaposleni v svoji stroki. Na ta način bi imel Jenner možnost sprejeti več študentov v letu 1940/1941.

O napredku pri iskanju hiše nam konec julija poroča Isidoro: »Našlo se je stanovanje, kakršno je bilo zaželeno, in upamo, da bomo kmalu prišli tudi do hiše, ki jo prav tako potrebujemo.«[30] Avgusta so se začele priprave na preureditev hiše, ki so jo potrebovali; stala je na Ulici Diego de León, ob križišču z Ulico Lagasca; bila je to obsežna in dobro ohranjena stanovanjska zgradba z videzom palače. Tja so se v mesecu novembru preselili oče, Álvaro del Portillo, babica, Carmen in Santiago ter še nekateri člani Dela, kot prednja četa mladih poklicev, ki so jih pričakovali v naslednjih letih.[31]

↗ Naslednje poglavje

↗ Nazaj na kazalo


[1] Isidorovo pismo Enriqueju Espinósu Raduánu, 26. 4. 1939, IZL, D-1213, 428.

[2] RHF, D-03691. Da se je resno ukvarjal s finančnimi problemi, dokazuje pismo nekemu njegovemu prijatelju v Bilbau, v katerem pravi, da skuša pridobiti posojilo s periodičnim odplačevanjem. Tukaj se utapljam v finančnih stiskah, mu pravi (Pismo iz Madrida Emilianu Amannu Amannu, EF-390518-2).

[3] Pismo iz Burjasota članom Dela v Madridu, EF-390606-3.

[4] Pismo iz Vergare članom Dela v Madridu, EF-390626-2. Enako je govoril svoji materi, sestri in bratu: V resnici si želim s tem končati. Predvsem zato, ker se spominjam, da je tam še vse delo neopravljeno (Pismo iz Vergare, EF-390626-1).

[5] Isidorovo pismo ustanovitelju, 1. 7. 1939, IZL, D-1213, 436.

[6] Pismo iz Ávile članom Dela v Valenciji, EF-390720-1.

[7] Zapiski, št. 1602.

[8] Pismo iz Alacuása Eduardu Alastruéju Castillu, EF-390813-1.

[9] Zapiski, št. 1603–1604, 12. 8. 1939.

[10] Prav tam.

[11] V zvezi s tem prim. Francisco Botella Raduán, RHF, T-00159/1, str. 95; in Isidorovo pismo Eduardu Alastruéju Castillu, 22. 9. 1939, IZL, D-1213, 447.

[12] O teh duhovnih vajah: prim. José Orlandis Rovira, Años de juventud en el Opus Dei, Madrid 1993, str. 35–48.

[13] O ustanoviteljevi bolezni in bivanju v Valenciji: prim. Antonio Rodilla Zanón, RHF, T-01234; Álvaro del Portillo, Sum. 867. Prim. tudi José Orlandis Rovira, op. cit., str. 50–52.

[14] O kapeli in njeni ureditvi: prim. Francisco Botella Raduán, RHF, T-00159/1, str. 95–96; Francisco Ponz Piedrafita, RHF, T-04151, str. 30. Kar se tiče mašnih oblačil, pravi Isidoro v pismu, da je Pedro Casciaro oblikoval in izrezal »nekaj mašnih plaščev, ki s svojo barvitostjo in oblikovitostjo zbujajo občudovanje« (prim. Isidorovo pismo Joséju Orlandisu Roviri, 28. 11. 1939; v: IZL, D-1213, 451), vendar Isidoro pri tem nekoliko pretirava, najbrž zaradi kontrasta s siceršnjo revščino kapele. Druge priče govorijo preprosto o dostojnosti in snažnosti liturgičnih oblačil.

Za odprtje kapele v študentskem domu, ki je bil preseljen z Ulice Ferraz na Ulico Jenner, ni bilo potrebno ponovno dovoljenje škofa. Jožefmarija je zgolj pisno zaprosil za potrditev prejšnjega dovoljenja (prim. RHF, D-15107).

[15] Pismo 29. 12. 1947/14. 2. 1966, št. 45. To pismo je, tako kot še nekatera druga njegova obsežna pisma, ostalo v arhivu, ne da bi bilo poslano članom Dela. Dvojni datum je posledica tega, da je bilo leta 1966 dokončno pregledano in prečiščeno besedilo iz leta 1947.

[16] Álvaro del Portillo, Sum. 512.

[17] Kaj je za Carmen pomenila njena odpoved in v kolikšni meri se je posvetila služenju Delu, nazorno osvetli dogodek, o katerem pripoveduje Francisco Botella. Nekega dne je šel skupaj s Pedrom Casciarom iz študentskega doma v spodnje stanovanje delat družbo babici: »Medtem ko nama je kazala stare fotografije, je rekla: ‘Carmen se ni poročila zaradi nas – zaradi Jožefmarija in zaradi vas –, zato da bi nam stala ob strani. Imela je res dobre snubce.’« (prim. Francisco Botella Raduán, RHF, T-00159/1, str. 99).

[18] Prim. Santiago Escrivá de Balaguer, RHF, T-07921, str. 21.

[19] Prim. Miguel Álvarez Morales, Vicente Mortes, Madrid 1995, str. 65–66.

[20] Prim. Francisco Botella Raduán, RHF, T-00159/1, str. 97.

[21] Fernando Valenciano Polack, Sum. 7070.

[22] Prav tam.

[23] José Luis Múzquiz de Miguel, Sum. 5791.

[24] Francisco Ponz Piedrafita, RHF, T-04151, str. 10.

[25] Francisco Ponz Piedrafita, Mi encuentro con el Fundador del Opus Dei. Madrid, 1939–1944, Pamplona 2000, str. 38.

[26] Prav tam, str. 39.

[27] Prim. prav tam.

[28] Prim. prav tam, str. 47–50; in Francisco Botella Raduán, RHF, T-00159/1, str. 114.

[29] Pismo iz Madrida Joséju Orlandisu Roviri, EF-400127-1.

[30] Isidorovo pismo Franciscu Javierju de Ayali Delgadu, 22. 7. 1940, IZL, D-1213, 463.

[31] Prim. Isidorovo pismo Joséju Ramónu Madurgi Lacalle, 18. 9. 1940, IZL, D-1213, 467.

↗ Naslednje poglavje

↗ Nazaj na kazalo