​2. »Apostolat vseh apostolatov«

“Ustanovitelj Opus Dei” – življenjepis sv. Jožefmarija Escrivája.

↗ Nazaj na kazalo

Ura je bila dve popoldne, 13. oktobra 1941, ko je Jožefmarija na povabilo monsinjorja Molla Salorda prispel v semenišče v Léridi, da bi tam vodil duhovne vaje za duhovnike te škofije. Komaj je prišel, ga je že obšla nerazložljiva tesnoba ob misli, da je tam daleč, v Madridu, pustil ljubezen, ki ga je vezala na njegove duhovne otroke. Prijel je torej za pero, da bi jim povedal, kakšno naklonjenost in prijaznost mu izkazujejo gospod škof ter predstojniki semenišča:

Bog vam povrni!

Kljub vsemu, nadaljuje, se mi bodo ti dnevi zelo vlekli, saj imam glavo polno stvari, ki jih je tam treba spraviti v tek.[1]

(V ozadju njegove otožnosti in ljubeznivosti, ki jih je bil deležen, se je skrival zamolčani spomin na tiste duhovne vaje, ki jih je imel prav tam, v semenišču, aprila istega leta; in na tisti trenutek, ko jih je moral prekiniti, ker mu je Álvaro del Portillo po telefonu sporočil smrt gospe Dolores.)

Znova jim je pisal 16. oktobra:

Naj Jezus obvaruje moje sinove.

Včeraj niste pričakovali, da bom poklical, kajne? Kot vedno je bilo treba pol dopoldneva poskušati, saj je bil telefon stalno zaseden. Kdaj bodo priklopili še enega? Ko ga priklopijo, mi dajte številko in bo šlo hitreje.

Na duhovnih vajah je dekan iz kraja Fraga, ki slovi po figah. Preverite, ali bi bilo dobro naročiti večjo količino. Cena še ni znana. Lansko leto so jih prodajali po 2 pezeti za kilogram; ampak letos pravi, da jih nameravajo prodajati po 5 pezet. Preverite, ali se splača, in mi čim prej sporočite. Če naročimo, je treba določiti količino. So v prosti prodaji.[2]

V nadaljevanju se razpiše in poda seznam stvari in nalog, ki so se mu pletle po glavi in ki se jih je bilo treba nujno lotiti: gospodinjsko osebje v Študentskem domu Jenner, opremljanje hiš, nakup pohištva …

To pismo, jim reče kakor v pripisu, daje vtis, da ga je napisal Lazar v sodelovanju z Marto. Uboga Marija![3]

Ta stavek je treba vzeti s kančkom smisla za humor in ne dobesedno, kajti Jožefmarija je imel svojih petero čutov in srce zasidrano v duhovnih vajah, na katerih je pridigal. In vse te nakopičene skrbi, ki so oblegale njegove misli, čeprav tako prozaične kakor nabavljanje suhih fig, so bile navdihnjene z božjo slavo in z očetovsko ljubeznijo do njegovih otrok.[4] Opazno in preverljivo dejstvo je, da je v njegovi glavi sobivala cela vrsta projektov – gmotnih in duhovnih – pod oblastjo enega samega nadnaravnega cilja. Je bilo v takšnih razmerah sploh smiselno razlikovati med aktivnim in kontemplativnim življenjem, med meditacijo in delovanjem, med molitvijo in delom? Marta in Marija nista bili sprti niti ločeni druga od druge, temveč sta šli z roko v roki kakor dobri sestri, kajti ljubezen obeh in tudi Lazarjeva se je dotaknila Kristusovega srca.

K temu še dodajmo, da besede tistega pripisa odsevajo tudi resnost, saj se nanašajo na srčiko sporočila, ki ga je na svet prinesel Opus Dei, to je: posvečujoča vrednost dela, opravljenega s čistim namenom v božji navzočnosti. Glede tega pravi ustanovitelj:

Z duhovnega oziroma asketskega vidika izobraževanje, ki nam ga nudi Delo, stremi k temu, da v naši duši ustvari stalno držo, nekakšen nagon, ki nas spodbuja, da vedno pri vseh dejavnostih ohranjamo in ne izgubimo nadnaravnega gledišča. Ne živimo dvojnega življenja, marveč enotno življenje, preprosto in trdno, v katerem se zlivajo in med seboj prepletajo vsa naša dejanja.

Ko velikodušno pritrdimo temu duhu, pridobimo neko drugo naravo: ne da bi se zavedali, smo ves dan pozorni na Gospoda in čutimo nagib, da bi postavili Boga v vse stvari, saj brez Njega postanejo puste. Nastopi trenutek, ko ni več mogoče razločiti, kje se konča molitev in kje se začne delo, kajti naše delo je prav tako molitev, kontemplacija, resnično mistično življenje zedinjenja z Bogom, brez česarkoli nenavadnega: pobožanstvenje.[5]

Brž ko se je Jožefmarija vrnil v Madrid, je poskrbel za končno ureditev stanovanja na Ulici Villanueva 15 (pozneje št. 13), ki so ga najeli septembra in kamor sta se preselila Álvaro ter Isidoro Zorzano; po dolgotrajnem iskanju pa so našli še eno majhno stanovanje, kjer naj bi živeli nekateri doktorski študentje in drugi, že zaposleni v svoji stroki. Omenjeni center so uredili v prostorih neke hiše na Ulici Núñez de Balboa 116.[6] Ta splošni pojem »ureditev« je vključeval zagotovitev gospodinjske oskrbe oziroma administracije vsakega centra – dejavnosti, katere bistvo je ustanovitelj opredelil kot apostolat vseh apostolatov zaradi njene velike učinkovitosti in vpliva na apostolske aktivnosti Dela. Poleg tega pa so njegove hčere ob tem postajale kontemplativne duše sredi domačih opravil.

Leta 1942 in v naslednjih letih je bilo članic Dela v tistem prvem centru Jorge Manrique bore malo. Neenaka razvitost obeh apostolskih tokov – moške in ženske veje – je tako bodla v oči, da se je Jožefmarija na duhovnih vajah, ki jih je samostojno opravil novembra 1941, ob nagibu nekega skrivnega upanja odločil dobršen del svojega duhovniškega udejstvovanja posvetiti ženskemu delu Opus Dei, ki mu bo kmalu dano, tako slutim, doživeti velik skok naprej, glede števila in glede izobraženosti.[7] Nekaj let se je neizbežno spopadal s številčno neuravnoteženostjo obeh sestavnih delov Opus Dei. In namesto da bi zajezil naraščajoče širjenje centrov za moške – Diego de León, Jenner, Villanueva, Núñez de Balboa, El Cubil –, si je z zvrhano mero vere prizadeval, kakor je pač mogel, da bi njegove hčere iz centra Jorge Manrique vršile veliko nalogo, ki jim je v vseh centrih Dela pripadal kot poseben način apostolata.

Več kot dobro je ustanovitelj poznal načela, po katerih se ravna ta apostolat vseh apostolatov: na prvem mestu služenje celotnemu Delu, zatem pa sledijo vse najrazličnejše apostolske iniciative njegovih hčera. Ni bila potrebna velika bistroumnost za ugotovitev, da je tolikšno neravnotežje v številu moških in žensk narekovalo previdnost. Zato je Jožefmarijeva odločitev, da v tistem času nadaljuje s širitvijo Dela brez zaustavljanja njegovega razvoja, bila dejanje popolnega zaupanja v Boga.

Oče jim je skušal pojasniti, da so še na začetku. Prosil jih je za vero in drznost: Zgolj pol ducata žensk, za katere vem, da mi boste zveste, bo dovolj, da napolnimo svet z božjo lučjo, z božanskim ognjem. Imejte vero v Boga in nekoliko vere v tega ubogega grešnika, jih je rotil.[8] To je bil začetek podviga in ravno zato so morale biti prve med njimi pripravljene na vse. Pozneje, ko bo apostolat že bolj razvit, se bo z gospodinjsko oskrbo poklicno ukvarjal majhen delež članic Opus Dei. Med mojimi hčerami, jim je govoril oče, bodo profesorice, arhitektke, novinarke, zdravnice … Ampak za zdaj se bodo morale vse ukvarjati tudi z oskrbo centrov Dela v Madridu.

V letih 1941 do 1943 je Jožefmarija s pomočjo svoje sestre Carmen bil bitko izobraževanja novih upraviteljic centrov in študentskih domov Dela v Madridu, kar je obsegalo vsa področja domače oskrbe. Najhujše od vsega je bila naglica, največja ovira pa pomanjkanje časa. Torej so se morale učiti sproti.

Teta Carmen si je zadala cilj, da za te naloge usposobi Lolo, Niso, Encarnito in še katero drugo. Vse je budno spremljala in jim dajala nasvete. Ne da bi posegala na področja izven svoje pristojnosti, jih je učila in jih s svojim zgledom gnala naprej.[9] Oče pa je z avtoriteto, ki mu je pripadala, spodbujal in podpiral svoje hčere ter jih tako vzgajal z veliko mero potrpežljivosti, in kadar je bilo potrebno, jih je tudi popravil. Jožefmarija je premogel odlične pedagoške sposobnosti in je znal na konkretnih primerih povezati teorijo s prakso. Tako je vsaka lekcija postala nepozabna poučna izkušnja. Lekcije so obravnavale najrazličnejša in najbolj vsakdanja opravila in naloge. Vedno čuječi oče jih je učil vsako delo, pa naj se je zdelo še tako neznatno, opravljati z največjo možno dovršenostjo in iz ljubezni do Boga. Hotel je, da bi se njegove hčere naučile biti zveste v malem, v običajnih vsakodnevnih opravilih, kajti to je pot za posvečevanje našega celotnega življenja, jim je pravil.

Oče si je prizadeval, da bi jih na primer naučil – tako kot je učil tudi moške –, kako je mogoče obzirno zapreti vrata; se pravi zapreti jih z ljubeznijo do Boga in tako, da ne zaloputnejo. Vpričo katere izmed njih je pri odprtih vratih prijel za kljuko, nežno pritisnil nanjo ter vratnico polagoma brez hrupa približal podboju. Nato je pazljivo popustil kljuko, da je zapah pravilno nalegal in so se vrata neslišno zaprla. Na enak način je izvêdel obratni postopek.[10]

Imel je navado k praktičnim naukom pridodati kakšno prijazno besedo, nasmeh, v svoji notranjosti pa molitev. (Prav lahko si predstavljamo, da so te pedagoške sestavine izvirale iz vzgoje in olike, katere se je naučil ob domačem ognjišču v Barbastru. Jožefmarija se je vedno rad spominjal tega, kar je prejel od svojih staršev. Če so ga v otroštvu na primer prosili, naj prinese kak predmet in se mu ni ljubilo ali če je pokazal svojo nejevoljo oziroma stvar v naglici sunkovito izročil staršem, da bi se šel potem igrat, sta ga oče ali mama podučila o lepih manirah. »Takole se kralju izročijo rokavice,« sta mu rekla: z nasmehom, spoštljivo, pozorno in brez prenagljenosti.)[11]

Tako so se morale naučiti marsikaj. Encarnita, ki s tem še zdaleč ne želi popisati vsega, podaja seznam, na katerem najdemo cel kup opazk in najrazličnejša opravila:

»Naučile smo se, kakšno prijetno vzdušje naj bi vladalo v naših hišah; čisti prostori, opremljeni okusno in s čutom za detajle; izogibamo naj se skoparjenju, vendar brez razkošja in naj za stvari skrbimo, da bodo dolgo zdržale. Zelo jasno nam je dal vedeti, da se nam mora za kapelo vedno vse zdeti premalo. Naučile smo se, da morajo biti slike dobro nameščene; da se pohištvo ne sme dotikati stene; da je treba vrata prav zapreti; imeti čut za usklajenost in všečnost tako pri izbiri cvetja kot tudi pri izdelavi okraska, ki bo popestril mizo ali kakšno vitrino. Razlagal nam je, kako moramo, ko vstopimo v kakšno sobo, znati opazovati in takoj ugotoviti, če je kaj skrivljeno, pokvarjeno ali polomljeno. S skrajno skrbnostjo se je bilo treba za vse to truditi pri urejanju kapele: postavljanje svečnikov ali pogrinjanje prta, ki mora na obeh straneh oltarja segati do iste višine; ali pa spuščanje senčil, ko je prižgana električna luč … Vztrajal je tudi pri tem, da ne sme biti prižganih več luči, kot je potrebno v vsakem trenutku.

Govoril nam je o rožah, ki se polagajo na oltar: nameščene naj bodo prav tam, med svečniki, ne na prtu, vedno pa brez posodice z vodo, ki bi jih ohranjala – tako se bodo popolnoma iztrošile za Gospoda, ne da bi jim karkoli podaljševalo življenje.«[12]

Pri tem vzgojnem delu je bilo presenetljivo, kako plodovito je Jožefmarija oblikoval teoretično-praktična načela, po katerih naj se ravnajo. To so bila še dodatna zlata pravila, v katerih je bila zaobjeta kakšna konkretna značilnost duha Dela in uporabljena na primeru gospodinjske oskrbe centrov. Ta pravila so bila tvorjena v obliki gesel, ki si jih je bilo lahko zapomniti ali pa so bila dovolj slikovita, da so se vtisnila v spomin. Če je primanjkovalo hrane in so se morali njegovi sinovi in hčere sprijazniti z omejitvami, je oče od njih zahteval več zaupanja. Bog bedi nad svojimi otroki: Če se mu mi ne izneverimo, jim je govoril, se On ne bo izneveril nam.[13] Ampak brez domišljanja, da jim bodo stvari padale z neba kakor mana v puščavi: Treba je uporabiti vsa človeška sredstva, kot da bi ne bilo nadnaravnih, potem pa imeti takó veliko vero, kot da bi bile vse stvari odvisne samo od Boga.[14]

Svojim hčeram, ki so imele nalogo voditi zaposlene v gospodinjstvu, je svetoval, naj – če hočejo, da vse dobro poteka – same dajo zgled in se one prve lotijo neprijetnih opravil.[15] Glede krščanske kreposti uboštva jim je pokazal, kje in na kakšen način je mogoče varčevati: tako da pazljivo ravnajo z lomljivimi predmeti, da okvare čim prej popravijo in da skušajo podaljšati življenjsko dobo gospodinjskih pripomočkov. Skratka, tako da skrbijo za dostojnost, brez vzbujanja videza revščine, pač pa s požrtvovalnostjo, tako da vzamejo za nekaj svojega načelo, da so matere številne in revne družine, ter se zavedajo, da je bogastvo Opus Dei v tem, da znamo živeti v uboštvu.[16]

Oče je rad gledal, kako so vedre in optimistične, kakšno učinkovitost so dosegle pri svojem delu s pomočjo reda in prizadevnosti. Za preprečevanje zastojev in nestanovitnosti pa jim je dal še zanesljiv recept:

Včasih je veselje gledati, kako delujete, je s ponosom govoril svojim hčeram; vaše notranje življenje dobro napreduje, delate brez prekinitev, opravljate apostolat. Kar naenkrat pa pride do upočasnitve in date pogon v nižjo prestavo. To se ne sme zgoditi! Vaše življenje mora teči v enakomernem ritmu kakor tiktakanje ure. Skrivnost, kako to doseči, je v tem, da uro navijete z božjo ljubeznijo.[17]

Nazadnje so morale izvrševanje svojih zadolžitev še odeti v slog nevpadljive elegantnosti, kajti dobre administracije ni mogoče niti videti niti slišati.[18]

Ni nam treba zgubljati besed s tem, da takšnega življenjskega sloga ni bilo prav lahko usvojiti. In vendar so se ga kmalu naučile, v veliki meri od očeta, pa tudi po zaslugi številnih sitnosti, pomot in napak, ki so jih storile. Takšnim nevšečnostim so nekatere od njih rekle »katastrofe«, oče pa jih je obrnil na pozitivno plat in jih označil kot »izkušnje«.[19] Do majhnih katastrof je prihajalo, tako kot se vsepovsod dogaja, in da se v bodoče ne bi ponovile, so v takih primerih naredile »zapisek o izkušnji«, da bi tako napredovale in se ne bi dvakrat ujele v isto past. Tudi velikih katastrof ni manjkalo, pri tem pa je največja med njimi prinesla najdragocenejšo izkušnjo.

Mirno je teklo akademsko leto 1942/1943 v Študentskem domu Jenner, ko je gospodarjevemu sinu na lepem prišlo na misel, da bi se poročil. To seveda ni bil razlog, zaradi katerega bi se moralo spremeniti življenje študentov, toda lastnik nepremičnine je izkoristil to srečno priložnost in vložil tožbo za izselitev iz stanovanja, češ da prostore študentskega doma, ki so bili v najemu, potrebuje za bivališče mlade družine.

Po razgovoru z lastnikovim odvetnikom se je izkazalo, da bi v primeru, če gre zadeva na sodišče, razsodba bila neugodna. Jožefmarija se je zato odločil naglo ukrepati, predno bi se položaj poslabšal. Nekega dne zgodaj zjutraj se je v spremstvu Amadea de Fuenmayorja odpravil na obisk k lastniku. Pogovor, ki je sicer potekal vljudno, ni kaj dosti obetal, saj se je mož oklepal zakona in ni bil pripravljen popustiti, čeprav mu je bilo razloženo, kako hude sitnosti bi to povzročilo kakšnim petdesetim študentom ravno sredi akademskega leta …

Nenadoma pa je Jožefmarija spremenil taktiko in mu v drugačnem tonu dejal:

… Sem duhovnik Jezusa Kristusa. (Tedaj si je lastnik hiše po začetnem presenečenju opomogel in se skušal v mislih zbrati, kakor bi ugibal, kam je Jožefmarija meril s tovrstno trditvijo.) … In ne morem dopustiti, da bi moralo študentski dom sredi akademskega leta zapustiti petdeset študentov, katerih duše so mi bile zaupane.[20]

»V tistem trenutku,« pripoveduje Fuenmayor, »se je pogovor obrnil v čisto drugo smer. In potem, kakor bi povzemal dolgotrajno pogajanje, ki je doseglo zadovoljiv zaključek, je oče z veliko avtoriteto in vso preprostostjo dodal: Torej, jutri se bosta sestala vaš in moj odvetnik ter bosta zapisala dokument z naslednjimi členi … In drugega za drugim je narekoval člene, ki sem jih naslednji dan predal obema odvetnikoma.«[21]

Kot jamstvo za izpolnitev dogovorjenih pogojev je bil izročen ček in študentski dom je deloval do poletja, ko je bilo tudi konec predavanj. Medtem je ob bližajoči se prisilni selitvi Jožefmarija uvidel, da se mu ponuja priložnost za razširitev študentskega doma. Poleg tega bi bilo mogoče vzpostaviti prvo celovito in neodvisno administracijo, nekakšen pilotni projekt administracije.[22]

Skupaj s teto Carmen je oče tiste svoje hčere, ki bodo prevzele delo administracije v novem študentskem domu, peljal na grob starih staršev na pokopališču Almudena. Ob posmrtnih ostankih gospe Dolores so molili za novi podvig, za nadaljevanje dóma Jenner, v katerem se je babica s svojim služenjem tako velikodušno razdajala.[23]

Na Aveniji Moncloa, le korak proč od predela Ciudad Universitaria, so našli dve vili, ki nista bili sosednji, ampak sta stali na različnih straneh ulice, druga nasproti drugi. Vse poletje so tekla gradbena dela. Poprava škode, povzročene med vojno, in preureditev prostorov za njihov novi namen, je trajala več mesecev. Oktobra se je pojavilo kakšnih devetdeset študentov, študentski dom pa niti s poskusnim delovanjem še ni pričel. Takrat so se začele težave.

Administracijo gospodinjstva so vodile Encarnita, Nisa in Amparo Rodríguez Casado, ki je bila šibkega zdravja; pomoč in nasvete jim je nudila tudi Carmen, vendar le občasno in od daleč, saj je sama skrbela za center Diego de León. Prihajanje in odhajanje zidarjev, pleskarjev in vodovodnih inštalaterjev ni ravno pripomoglo k urejenosti in vzdrževanju čistoče v hiši. Ločenost obeh vil, med katerima je potekala cesta, je povzročala še dodatne težave. Shramba z živili je bila na primer na drugi strani ulice in ne v bližini kuhinje. Podobno je veljalo za sobe in spalnice, ki so bile razporejene po obeh vilah.

Kot je pred meseci dejal oče, bo Študentski dom Moncloa postal izložbeno okno Dela; vanj bodo svoj pogled uprli tisti, ki na Opus Dei niso gledali z naklonjenostjo, in skušali bodo najti spodrsljaje in pomanjkljivosti. Vendar ni bilo potrebe, da bi se zaradi tega kdo vznemirjal ali posvečal preveč pozornosti radovednežem in vsiljivcem, temveč se je bilo treba le truditi, da se delo opravi čim bolje v božji navzočnosti.[24] Bilo je že tik pred božičem in delovanje administracije študentskega doma je bilo – po iskrenem mnenju in razumevanju tistih deklet – izložbeno okno s samimi katastrofami.

Šušmarsko opravljena zidarska dela in vodovodna popravila, izvedena v naglici in s slabimi materiali, značilnimi za povojni čas, so v nedogled podaljševala navzočnost delavcev v hiši. Inštalacije so bile pomanjkljive, težave s preskrbo vedno večje, stanovalcev pa cel kup.

Sitnosti so polagoma načenjale optimizem, moči in notranji mir gospodinjskih upraviteljic. Tako so ob koncu prvega trimesečja že odstopile od tistega nasveta, da mora v našem življenju vladati enakomeren ritem, kakor tiktakanje ure. Vrh tega so zaradi posvečanja dodatnih ur gospodinjskim opravilom le-te odtegovale spanju.[25]

Že nekaj časa niso videle očeta. Predbožični dnevi so bili polni garanja in obenem je bil tudi zaključek trimesečja. Delo se je kopičilo. Študentje so odhajali na počitnice in želeli perilo iz pralnice dobiti prej kot običajno. Nekatere od zaposlenih v gospodinjstvu so v tistih prazničnih dneh odšle k svojim družinam in kakor da to ne bi bilo dovolj, so se nanje zgrnile še priprave vsega potrebnega za božič.

23. decembra se je tja odpravil oče. Nameraval jim je vnaprej voščiti za praznik in prinesel jim je darilo, ki ga je poslala Carmen. Poklical je Niso in Encarnito, ki sta brž prišli v jedilnico. Pokazal jima je darilo: lesen lakiran pladenj, na katerem so bile naslikane ptice z bleščečim perjem. Jožefmarija je vzel stol od sosednje mize, da bi na kratko pokramljal s svojima hčerama. Nič posebnega mu nista imeli povedati razen skrbi, ki so jih pestile. Zaupno sta mu sami od sebe razkrili svojo dušo.[26]

Oče, veder in potrpežljiv, ju je pozorno poslušal. Od časa do časa ju je prekinil, da bi jima vlil poguma in jima zagotovil, da vse to ne bo dolgo trajalo.

»Poleg tega, ker imamo toliko dela,« mu pojasni ena od njiju, »nimamo časa za premišljevalno molitev, zato jo opravljamo kar med delom in skoraj ne da bi se zavedale, da govorimo z Bogom …«

»Gre za to, da si vi stvari zamislite v domišljiji,« poseže oklevajoče v besedo druga, »in od nas pričakujete nekaj nemogočega.«[27]

Naenkrat pa ta duhovnik, ki je znal trdno kljubovati težavam, zakoplje glavo v dlani in bridko zaihti. Nisa in Encarnita obmolkneta ter ga pogledata z žalostjo v srcu. Po kratkem premoru se očetu zjasni obličje; dvigne pogled in odreže kos ovojnega papirja, v katerega je bilo zavito njegovo darilo. Nato vzame pero in začne pisati:

+

1) brez posod

2) z delavci v hiši

3) brez dostopov

4) brez prtov

5) brez shrambe

6) brez osebja

7) brez izkušenj

8) brez porazdelitve dela

Ko pride do sem, potegne črto, kakor da bi hotel posebej ločiti težave, in začne naštevati rešitve:

1) z veliko božje ljubezni

2) z vsem zaupanjem v Boga in v očeta

3) ne razmišljati o katastrofah do konca jutrišnje duhovne obnove.

23. dec. 1943[28]

Potem jima povsem mirno, z nasmehom na obrazu, izroči papir in še pove, da bo pridigal na njihovi duhovni obnovi, ter doda nekaj predlogov, da bi z dobro večerjo praznovale sveti večer, in jima zaželi vesel božič.

24. decembra je oče zanje vodil obljubljeno duhovno obnovo, prekipevajoč od vere in optimizma, prepričan, da njegove hčere nikoli ne bodo pozabile lekcije ob tisti izkušnji, ko je bilo tik pred tem, da splava po vodi upanje, položeno v apostolat administracije.

Jokal sem, hči moja, je oče dejal Encarniti, zato ker niste molile. In za božjo hčer v Opus Dei je najpomembnejše delo, zaradi katerega je treba odložiti vse drugo, to: molitev.[29]

↗ Naslednje poglavje

↗ Nazaj na kazalo


[1] Pismo iz Léride članom Dela v Madridu, EF-411013-1.

[2] Pismo iz Léride članom Dela v Madridu, EF-411016-1.

[3] Prav tam.

[4] Zdi se, da tisti posel v zvezi s suhimi figami ni uspel; več uspeha pa je imela pobuda za nabavo fig na debelo, s katero so bile preskrbljene shrambe več centrov. Prim. Francisco Botella Raduán, RHF, T-00159, IX, str. 17.

[5] Pismo 6. 5. 1945, št. 25.

[6] Prim. Francisco Ponz Piedrafita, RHF, T-04151, str. 74–75. Prvo mašo v kapeli centra Núñez de Balboa je 27. januarja 1942 daroval tedanji ustanoviteljev spovednik, gospod José María García Lahiguera.

[7] Zapiski, št. 1854, 8, 9. 11. 1941. Te duhovne vaje je opravil v hiši patrov lazaristov na Ulici Fernández de la Hoz v Madridu. Omenjena hiša je takrat spadala pod francosko okrilje Misijonske družbe; gre za stavbo, različno od neke druge dobrih 100 metrov oddaljene hiše, ki jo imajo lazaristi na Ulici García de Paredes, pri križišču z Ulico Fernández de la Hoz.

[8] Narcisa González Guzmán, RHF, T-04989, str. 11.

[9] »Jaz sem delala skupaj z njo,« pripoveduje Nisa, »vendar mi v svoji običajni obzirnosti nikoli ni dala niti najmanjšega napotka; zgolj s tem, da sem jo gledala, sem se učila in se izpopolnila v marsikateri spretnosti« (Narcisa González Guzmán, RHF, T-04989, str. 28).

[10] Prim. prav tam.

[11] Álvaro del Portillo, Sum. 31.

[12] Encarnación Ortega Pardo, RHF, T-05074, str. 82.

[13] Narcisa González Guzmán, RHF, T-04989, str. 27.

[14] Encarnación Ortega Pardo, RHF, T-05074, str. 3.

[15] Narcisa González Guzmán, RHF, T-04989, str. 27.

[16] Encarnación Ortega Pardo, RHF, T-05074, str. 61 in 62.

[17] Prav tam, št. 12.

[18] Pismo 29. 7. 1965, št. 20.

[19] Prim. Narcisa González Guzmán, RHF, T-04989, str. 15.

[20] Amadeo de Fuenmayor Champín, RHF, T-02769, str. 6; prim. tudi Álvaro del Portillo, Sum. 608; in José Luis Múzquiz de Miguel, RHF, T-04678/1, str. 102. (Múzquiz omenja, da so se drugi najemniki v hiši pritoževali lastniku, zlasti zaradi hrupa študentov na stopnicah, kadar so hodili dol v jedilnico.)

[21] Amadeo de Fuenmayor Champín, RHF, T-02769, str. 6.

[22] Prim. Encarnación Ortega Pardo, RHF, T-05074, str. 91.

[23] Prim. RHF, D-15417; in Narcisa González Guzmán, RHF, T-04989, str. 30.

[24] Prim. Narcisa González Guzmán, RHF, T-04989, str. 15.

[25] Prim. Encarnación Ortega Pardo, RHF, T-05074, str. 93.

[26] Prim. prav tam, str. 93 in 94; in Narcisa González Guzmán, RHF, T-04989, str. 53.

[27] Encarnación Ortega Pardo, RHF, T-05074, str. 94; in RHF, D-15147.

[28] Encarnación Ortega Pardo, RHF, T-05074, str. 95.

[29] Prav tam.

↗ Naslednje poglavje

↗ Nazaj na kazalo