​1. Sadovi sovraštva

“Ustanovitelj Opus Dei” – življenjepis sv. Jožefmarija Escrivája.

↗ Nazaj na kazalo

Narava dejavnikov, ki so zaznamovali špansko življenje v letih državljanske vojne, od 1936 do 1939, je tako tragična, da je za ustrezno tolmačenje dogodkov tega obdobja potrebno vsaj določeno vnaprejšnje poznavanje političnega ozadja, v katerem se odvijajo. Znotraj tega okvira zgodovinskih okoliščin izstopa z veličino svojega junaštva, pa tudi ponižnosti, lik ustanovitelja Opus Dei. Vendar bi obravnavanje, ki bi obšlo zgodovinsko resničnost, napravilo doseg in pomen njegovega ravnanja za nekaj nerazumljivega. Še toliko bolj, če upoštevamo, da je bil ključni dejavnik španske tragedije verskega značaja. Državljanskih vojn v španski zgodovini ni manjkalo, vendar je za tisto, ki se je začela leta 1936, posebej značilno, da se je takrat po državi razbesnelo eno izmed najostrejših in najbolj krvavih verskih preganjanj v dvajsetih stoletjih krščanstva.[1] V kratkem razdobju nekaj mesecev je mučeniško kri prelilo dvanajst škofov ter več kot šest tisoč duhovnikov in redovnikov. Že samo ta podatek – presunljiv, surov in stvaren – meče na prizorišče mračno luč. In prav malo verjetno je, da bi bralec mogel pošteno in v polnosti njihovega pomena doumeti ustanoviteljeva dejanja, če bi teh dogodkov ne upošteval. Po drugi strani pa mu bo tudi nekoliko nerazumljivo duhovnikovo obnašanje, če se vnaprej ne poglobi v krščansko srž nagibov, ki so ga vodili k temu, da je krivcem odpuščal iz vsega srca, zadoščeval Gospodu za storjene zločine in se iz zgodovine učil lekcij za prihodnost.

Julija 1936 je po vsej deželi, v mestih in na podeželju, brez izjeme vladala silna napetost, ki so ji botrovale socialne zahteve, zlom narodnega gospodarstva, izguba ugleda vladnega delovanja ter zatrte regionalistične težnje. Vse to sredi nenehnih stavk, lakote, neredov in revolucionarnih agitatorjev, ki so ščuvali ljudske množice in z nasprotovanjem vzpodbujali protirevolucionarna gibanja, naklonjena uporabi sile. Oblast se je na robu zloma opotekala od trenja med ekstremizmi, medtem pa je vojaška zarota pripravljala državni udar, da bi znova vzpostavila temelje avtoritete, ki jo je izgubila republika. Kako je lahko prišlo do takšne skrajnosti?[2]

Ni se treba ozirati daleč v preteklost, v državljanske vojne 19. stoletja, v zgodovinsko zamujanje pri vzpostavljanju demokratičnih načel v političnih institucijah,[3] ali pa resnost spopada pripisovati bojevitemu španskemu značaju. Ko je leta 1931 padla monarhija in je bila uvedena republika, je polovica Španije njen prihod pozdravila z radostjo in upanjem. Pričenjala se je nova doba, ki bi lahko popravila napake in ukoreninila demokratično, pravično in reprezentativno oblast. Toda že od postavitve začasne vlade za obdobje pripravljanja nove ustave so voditelji in poslanci ustavodajne skupščine novemu režimu pogosto vtisnili pečat radikalnega sloga, težko sprejemljivega za dobršen del Špancev.[4]

Zgodovina druge španske republike v času, ki sega od njene vzpostavitve leta 1931 do začetka državljanske vojne leta 1936, je nadvse burna. Zlahka razločimo tri obdobja: najprej je ustavodajni proces, kateremu sledita dve leti radikalnih reform, povezanih s Cerkvijo, z vojsko, šolstvom ter regionalnimi, agrarnimi in delavskimi vprašanji.[5] Nezadovoljstvo, povzročeno zaradi vladnih ukrepov, je privedlo do manjšinskega in slabo organiziranega vojaškega upora monarhične usmeritve, ki je propadel v Sevilji poleti 1932. To ni bil prvi niti edini poskus za preusmeritev toka dogodkov s silo. Špansko politično življenje, že prepojeno z radikalnostjo, je postajalo vse bolj nasilno. Nato pridejo splošne volitve novembra 1933 in zbor poslancev zamenja politično barvo. Prejšnjo večino, ki so jo predstavljali socialisti in levi republikanci, nadomesti nova, ki jo sestavljajo CEDA (Confederación Española de Derechas Autónomas, Španska konfederacija avtonomnih desnih skupin) ter radikalna, liberalnodemokratska in kmečka stranka.[6] Predstavniki stranke CEDA, najštevilčnejše znotraj nove večine, ki so sprejemali načelo indiferentnosti glede oblike vladanja – monarhije ali republike –, so se opredeljevali kot konservativci in zaščitniki katoliških idealov. Naslednje dvoletje, 1934–1935, zaznamuje politika, ki skuša popraviti skrajnosti predhodnega obdobja. Tudi to novo etapo se je poskušalo presekati z uporabo sile, ki je bila tokrat bolj udarna, bolje pripravljena in večjega obsega kot leta 1932: šlo je za levičarski revolucionarni poskus v letu 1934, ki je v Madridu in Kataloniji spodletel, uspel pa v Asturiji, kjer je izbruhnila krvava revolucija,[7] zaradi katere je morala ukrepati vojska, da bi jo obvladala in znova vzpostavila ustavni red.[8]

Od revolucije oktobra 1934 dalje se je pospešeno krepila razklanost celotnega naroda. Desne in leve skupine so se nagnile proti političnim skrajnostim brez možnosti za dogovor. Ker torej ni bilo razumevanja med zmernimi pripadniki enega in drugega tabora, ni bilo mogoče zaustaviti odločnega korakanja v smeri spopada izven demokratičnih okvirov.

Februarja 1936 so se na splošne volitve podale desne in leve politične sile (slednje zedinjene v okviru programa Ljudske fronte), pri čemer so številni člani enega in drugega bloka bolj kot demokratično oblast iskali politično moč, s katero bi dokončno potolkli sovražnika. Leve sile so s tesno večino zmagale na volitvah, ki žal niso pripomogle k pomiritvi duhov. Nasprotno, ob vedno bolj razdeljeni levici se je razbesnelost političnih nasprotnikov stopnjevala, dokler ni države pahnila v nered, ne da bi se našla rešitev. Sožitje je bilo uničeno.[9]

Sovraštvo med nasprotniki ni bilo zgolj politično. Njegove korenine je moč zaslediti v burnem procesu, ki poteka skozi celotno 19. stoletje in progresivnemu liberalizmu zoperstavlja konservativni tradicionalizem. Temu bi bilo treba dodati upiranje mnogih kapitalistov in posestnikov do reševanja nujnih problemov delavske pravičnosti, kar je zaostrilo stare družbene napetosti, medtem pa je demagoška propaganda ščuvala k oboroženemu boju proletariata. Kvas sovraštva je prodrl v dušo državljanov in jo utopil v zamerah in nasilju. Drugi neposredni vzroki za spopad so bile napake, ki so jih storile republikanske vlade. Na primer Azañove reforme, ki so v glavnem vplivale na vojsko in Cerkev. Prva izmed teh dveh institucij je bila po nepotrebnem ponižana s tem, ko so bili mnogi vojaki izločeni iz republikanske pobude in potisnjeni pred skušnjavo zarotništva in prevratništva. Kar zadeva Cerkev, so globoko laicistični ukrepi bili odraz sektaške ideologije brez upoštevanja, da so večino prebivalstva sestavljali praktični katoličani.[10] Druge napake, kot so bili nekateri primeri podkupovanja državnikov drugega dvoletja, članov Radikalne stranke, pomanjkanje socialne občutljivosti oziroma čuta za priložnost v drugih, splošni radikalizem v evropski politiki tistih let in kriza demokracij, so še nadalje pripomogle k izgubi ugleda vladajoče oblasti ter bile nasilnežem potrditev pri njihovem obračanju k skrajni in travmatični rešitvi.[11]

Nazadnje je bil sprožen še detonator, hud dogodek, ki je izzval odločitev nekaterih, ki so oklevali,[12] ter dejstvo, da so dosegli soglasje karlisti in vodja vstaje, general Mola: to je bil umor Joséja Calva Sotela, enega izmed monarhičnih voditeljev parlamentarne opozicije, 13. julija 1936. Izvršili so ga orožniki kot represalijo za nedavni umor poročnika mestne straže Joséja Castilla. V nekaj dneh je izbruhnil upor.[13]

Prve sile, ki so se uprle, so bile vojaške garnizije na afriških ozemljih,[14] in sicer 17. julija zvečer. Za vlado vojaška zarota ni bila presenečenje, je pa verjela, da lahko upor zaduši, saj so bili ključni vojaški položaji v rokah njim naklonjenih generalov. Štiriindvajset ur pozneje je bilo stanje precej zmedeno, saj so se nekatere garnizije pridruževale upornikom, leve stranke in delavske sindikalne organizacije pa so medtem od vlade zahtevale, naj oboroži ljudske milice.[15]

V kritični noči z 18. na 19. julij je predsednik republike iskal začasne rešitve za nastali položaj. Na čelo vlade, ki jo je dotlej vodil Casares Quiroga, je bil postavljen Martínez Barrio z zmernejšimi ministri, kar naj bi pritegnilo generale z enakimi težnjami. Nova vlada je bila tako kot prejšnja takoj deležna pritiskov s strani delavskih strank in sindikatov, naj oboroži socialistične in komunistične milice.[16] Oblasti so zavračale oboroževanje pripadnikov sindikatov, vendar je že 19. julija zjutraj po Madridu hodilo na tisoče delavcev, oboroženih s puškami, ki so jih nekaj ur pred tem dobili v nekaterih vojašnicah. V vojašnici “Cuartel de la Montaña” pa so kljub temu, da so prejeli nasprotujoče si ukaze, trdovratno zavračali izročitev orožja iz tamkajšnjega skladišča revolucionarnim milicam.

* * *

V nedeljo, 19. julija, je oče skupaj s svojimi delal v novem Študentskem domu Ferraz 16. Z balkonov so lahko opazovali naraščajoče vrvenje orožnikov in radovednežev pred hišo. Na tistem delu Ulice Ferraz na nasprotni strani ceste ni bilo stavb, temveč nepozidan predel s pogledom na ploščad pred vojašnico “Cuartel de la Montaña”, ki jo je od Študentskega doma ločilo kakih dvesto korakov.[17] V poznih popoldanskih urah je bilo do tja slišati hrušč ljudskih milic, ki so z dvignjenimi pestmi ter z orožjem in zastavami v rokah krožile po središču prestolnice. Okrog desetih zvečer je oče tiste, ki so živeli pri svojih družinah v Madridu, poslal domov in jim naročil, naj mu ob prihodu telefonirajo, da bi bil miren.[18] Isidoro Zorzano in José María González Barredo sta tisto noč ostala z njim.[19]

Vtem je vojašnica ostala zaprta za svojimi visokimi zidovi v grozeči tihoti. Ponoči se je presledkoma zaslišalo nenadno streljanje. Kakor hitro se je zdanilo, je bilo v okolici zaznati določeno dogajanje. Začele so se priprave na zavzetje vojašnice, pred tem pa močno obstreljevanje s topovi. Obleganci so odgovarjali s puškami in mitraljezi.[20] Zgrešene krogle so se odbijale od fasade Študentskega doma in cepile balkone na trske, zaradi česar se je bil oče skupaj s svojimi prisiljen zateči v klet. Sredi dopoldneva se je zgodil napad. Ploščad pred vojašnico je bila posejana s trupli. Pripadniki milic, ki so množično vdrli v vojašnico, so iz nje prihajali oboroženi s puškami, v kričanju in razgretosti.

Oče, ki je že več mesecev poslušal o ubijanju duhovnikov in redovnic, o požigih in napadih in strahotah,[21] je uvidel, da je napočil trenutek, ko bi nošenje talarja pomenilo skušati božjo previdnost. Bolj kot neprevidno bi to bilo izzivalno. Pustil je torej talar v svoji sobi in si oblekel moder delovni kombinezon, ki so ga v tistih dneh nosili pri hišnih popravilih.[22] Bilo je že čez poldan, ko so se oče, Isidoro in José María González Barredo v molitvi obrnili k Devici Mariji, se priporočili angelom varuhom in vsak posebej odšli ven skozi zadnja vrata. V naglici si je duhovnik pozabil pokriti glavo, katere široka tonzura ga je že na daleč obtoževala njegovega duhovniškega položaja. Tako je šel skozi skupine milic, ki mu razvnete spričo nedavnega spopada niso posvečale niti najmanjše pozornosti.

Prispel je v stanovanje svoje matere, ki je živela nedaleč od Študentskega doma. Telefoniral je Juanu Jiménezu Vargasu in se prepričal, da so vsi njegovi otroci živi in zdravi. Duhovnik, ki se je prvikrat znašel brez brevirja, ker ga je pustil v Študentskem domu, je imel časa na pretek. Prižgal je radio. Še vedno je bilo slišati zmedene in zaskrbljujoče novice, noč pa je obetala, da bo dolga in vroča. Molil je rožni venec za rožnim vencem. Stanovanje je bilo v zgornjem nadstropju neke hiše na Ulici Doctor Cárceles, na skrajno nasprotnem koncu glede na njeno križišče z Ulico Ferraz. Na strehah in terasah je bilo slišati nagle korake borcev ljudskih milic, ki so preganjali ostrostrelce.

Jožefmariju je prišlo na misel, da bi začel s pisanjem dnevnika; v jedrnatem telegrafskem slogu, ker mu ni bilo do zgodbic. V ponedeljek, 20. julija, je napravil prvi zapis tistega dne:

Ponedeljek, 20. – Zaskrbljenost zaradi vseh, zlasti zaradi Ricarda. – Molili smo k sveti Devici Mariji in k varuhom. – Okrog enih se pokrižam in prvi stopim ven. – Prispem v stanovanje svoje matere. – Po telefonu govorim s Juanom. – Radijske novice. – Vsi so dobro prispeli. – Težka noč, vročina. – Trije deli rožnega venca. – Brez brevirja. – Milice na strešni terasi.[23]

V strnjenih potezah nam razkriva vtise svoje duše ob dogodkih in skrb za usodo svojih otrok, še posebej zaradi Ricarda Fernándeza Vallespína, ki ga je vse to presenetilo v Valenciji. Tisti ponedeljek, 20. julija, je Jožefmarija daroval mašo v Študentskem domu, nesluteč, da bo naslednjič lahko maševal šele čez dolgo časa. Po zvenu zapisov v tem kratkem dnevniku, ki ni segel dlje od sobote, 25. julija, vemo, kje so bile njegove misli in njegovo srce: Torek, 21. – Brez maše; Sreda, 22. – Brez maševanja; Četrtek, 23. – Duhovna obhajila. Brez maše!; Petek, 24. – Brez maše!

V četrtek je v hiši našel misal in začel dnevno, iz pobožnosti brati suhe maše. (Ponavljal je obred svete maše ter pozorno in pobožno prebiral vse liturgične molitve razen posvetilnih besed, ker ni imel kruha in vina; in ko je prišel do obhajanja, je zmolil duhovno obhajilo.)[24]

Tisti teden je bil vznemirljiv. Vsa Španija je doživljala trenutke tragične negotovosti. Ni si bilo lahko ustvariti slike o situaciji v državi. Na nobeno tiskano ali radijsko informacijo se ni bilo mogoče zanesti. Jožefmarija je telefoniral na pogrebni zavod, ki je stal nasproti Sv. Elizabete. Na ta način je v torek izvedel, da je bila cerkev požgana. Ob tej novici ga je nenadoma prešinil spomin na dogodek pred štirimi ali petimi leti, ko se je nekega dne pri izhodu iz Sv. Elizabete njegovega uma polastil božji namig, da bo tista cerkev požgana.[25] Na žalost Samostan sv. Elizabete pri tem ni bil izjema; tudi druge cerkve po Madridu so že gorele, ostale pa so bile zaplenjene po informacijah, ki jih je z ulice prinesel Juan Jiménez Vargas. V zabeležki s srede, 22. julija, je mogoče prebrati: Pravijo, da zapirajo duhovnike.

Brez posebnega naprezanja in s svežim spominom na prizore v vojašnici “Cuartel de la Montaña” pred očmi je Jožefmarija v mislih doživljal nevarnosti, ki so pretile Gospodovim služabnikom. Še isti teden se je, kakor da bi bíli plat zvona, začel neizprosen lov na duhovnike in redovnike, da bi jih pahnili v ječo ali odvedli v mučeništvo. Župnišča in samostani so ostali prazni.[26] Ni bilo druge rešitve kot skrivanje. V stanovanjih pod domom gospe Dolores sta se kot pribežnika skrivala neka redovnica in neki avguštinec.[27] Jožefmarija je podvojil molitev in zadoščevanje, kot povzema z eno vrstico v svojem dnevniku: Molitev: Gospod, Devica Marija, sv. Jožef, varuhi, Jakob.

Med iskanjem po stanovanju je našel rimski molitvenik, s pomočjo katerega je lahko molil oficij za rajne. Vsa družina je začela devetdnevnico k pilarski Mariji. In medtem ko je pritiskala strašna vročina, se je Jožefmarija podal v asketski boj z žejo: Ne bom pil vode za vse, zlasti za naše, je zapisal v sredo. Tisto, s čimer se oče ni sprijaznil, pa je bilo pomanjkanje novic o njegovih otrocih. Naročil je torej, naj Juan pošlje nekaj dopisnic v Valencijo, da bi pomiril Ricarda Fernándeza Vallespína in Rafaela Calva Sererja ter poizvedel o njiju.

Jožefmarija je hotel oditi živet nazaj v Ferraz, vendar mu je Juan, ki je vsak dan hodil od svojega doma do stanovanja gospe Dolores, predočil nevarnost, ki bi se ji izpostavil, saj bi moral priti skozi številne kontrole revolucionarjev. Prav tako pa ni mogel delati, saj je imel papirje in dokumente v zvezi z Delom shranjene v kovčku, tam, v stanovanju na Ulici Doctor Carceles, vendar so bili pod ključem, tega pa je pustil v Študentskem domu Ferraz. V četrtek sta se Juan in Isidoro ponudila, da gresta v Študentski dom, ter sta očetu prinesla ključe, listnico in osebno izkaznico, ki je bila edini osebni dokument, ki ga je imel.[28] Duhovnik je bil pripravljen na soočenje z nepredvidljivim, če bi prišel čas, da naglo zapusti stanovanje svoje matere; in pustil si je rasti brke, da ga ne bi prepoznali.

Prišla je sobota, 25. julij, zadnji dan zapiskov v dnevniku. Niti republikanska vlada niti uporniki še niso vedeli, na katero stran se bo nagnila tehtnica. Usoda je bila negotova. Pogreznjen v nerazrešljiv spor, pri čemer je bilo državno ozemlje muhasto razkosano in porazdeljeno med sovražni sili, se je narod opotekal na pragu državljanske vojne. Tudi duh slehernega Španca je bil bojevito in čustveno razklan.

Radio Madrid je bil nenehna toča novic, s katerimi je vlada postregla javnosti in naznanjala propad vojaške vstaje, predajo upornikov, bombardiranje in uničenje vseh, ki bi se upirali zmagovitim republikanskim silam. Da bi misli svoje matere preusmeril proč od katastrof in nesreč, jo je skušal razvedriti z igranjem kart ali pa ji je dal poslušati Radio Sevilja.[29] Govor, ki ga je imel general Queipo de Llano, ki je oznanjal skorajšnji prihod uporniških sil v Madrid, je bil kaplja optimizma, četudi zavajajoča.[30] V tistih dneh še niso razmišljali o državljanski vojni, marveč o vojaškem udaru in o zadušitvi revolucionarnih kalí.

V soboto, 25. julija zjutraj, je Juan ravno stopil v vežo Študentskega doma, da bi poiskal neke papirje, ko je v stanovanje vdrla patrulja anarhistov, med katerimi sta bila tudi voznik in kuhar prejšnjega lastnika hiše, grofa Reala. Borci najbrž niso vedeli, kdo so bili novi najemniki. Preiskali so stanovanje. V sobi, kjer je bil nastanjen oče, so našli talar, klobuk in še druge predmete, kot na primer nekaj spokornih pasov in okrvavljenih bičev, ki so kričali o tem, da je tam živel duhovnik. Na vprašanja preiskovalcev je Juan odgovarjal, kakor je pač vedel in znal, z nejasnimi besedami, da bi se rešil iz zadrege, in pojasnjeval, da so te stvari last nekih študentov medicine (pripadniki milice so že prej opazili nekaj lobanj in skeletov v študijski sobi), da je lastnik neki tujec in da kaplan tja običajno ni prihajal.[31]

Brez nadaljnjih poizvedovanj so stavbo razglasili za zaplenjeno v imenu CNT-ja (Confederación Nacional del Trabajo, Narodna konfederacija dela, anarhistični sindikat) in odšli v Juanovo bivališče, da bi nadaljevali z registrom, kar je obetalo še večjo nevarnost kot v Akademiji, saj je imel Juan v svoji spalnici v kovčku kartoteko z naslovi študentov, ki so obiskovali Študentski dom, poleg drugih dokumentov, katerih posedovanje je bilo enakovredno smrtni obsodbi.[32] Preiskovanje stanovanja je bilo natančno, vendar pripadniki milice nerazložljivo niso prišli do kovčka, ki je ostal skrit za vrati omare, potem ko so jo odprli. Kakorkoli že, na koncu so Juana povabili, naj gre z njimi. Kar je v žargonu terorja pomenilo, da ga bodo “peljali na sprehod”, ali z drugimi besedami, da ga bodo odvedli na ustrelitev. To je bilo na dnevnem redu in vključeno v pooblastila patrulj. Tedaj je dramatično vmes posegla mati in, ne da bi vedeli zakaj, si je vodja anarhistov s pištolo v roki nenadoma premislil in pojasnil: »Mi ne ubijamo nikogar. Tisti, ki ubijajo, so socialisti. Tole,« je dejal in pokazal na pištolo, »nosimo samo za preventivo … Naj ostane!«[33]

Tistega večera sta se Juan in Álvaro del Portillo pogovarjala o dogodkih zadnjih dni ter se spraševala, kako se bo vse to končalo. »Če zmaga komunistična revolucija,« sta si govorila, »tukaj ne bo mogoče nadaljevati in bomo morali pripraviti načrt za študentski dom v tujini.«[34] Oba sta imela zelo jasno pred očmi zavezanost, da nadaljujeta z uresničevanjem Dela, če bi ostali brez ustanovitelja. Tako eden kot drugi je v sebi potrjeval tisto znano misel: Božje delo prihaja izpolnit božjo Voljo. Zato bodite globoko prepričani, da si nebo prizadeva za njegovo uresničenje.[35] Opirajoč se na tako preprosto logiko, sta ohranjala trdno in zaupajoče prepričanje, da se očetu ne bo zgodilo nič.[36] Dejansko so vsi člani Dela v letih verskega preganjanja večkrat čudežno – ali, če naj povemo drugače, na neverjeten in nerazložljiv način – ušli iz rok svojih preganjalcev.

Jožefmarija je poleg ustanovnih milosti imel dobro človeško lastnost, ki mu je že dalj časa omogočala soočanje z zgodovinsko nasprotujočo situacijo, tako da je z drznostjo in naravnostjo vršil apostolske dejavnosti svojega poslanstva. Gospod je nedvomno temu mlademu duhovniku podelil notranji mir in celo nepojmljiv telesni pogum, sodeč po okoliščinah, v katerih je opravljal svojo službo. Kot nekaj izrednega in kot potrditev tega daru omenja v svojih katarinah enega izmed nadvse redkih trenutkov, ko ni mogel obvladati strahu. Bil je to, kot pravi, fiziološki, otroški strah, ko sem bil ponoči v temni cerkvi. To se je zgodilo leta 1930 v Zavetišču za bolne. Neumen strah, vendar strah, ki ga ni zmogel premagati in ki mu je onemogočal, da bi se približal tabernaklju. Toda nekega večera, zapiše, sem ob povratku iz Akademije imel notranji vzgib: »Pojdi, brez strahu«, »odslej te ne bo več strah.« Ne gre za to, da bi te besede slišal; zaznal sem jih, te ali pa zelo podobne; zagotovo pa takšno sporočilo. Šel sem v temno cerkev. Svetila je samo luč ob tabernaklju. Vse do tabernaklja. Čelo, naslonjeno na oltar. Nikdar več nisem občutil strahu.[37]

Osvobojen korenine strahú, strasti, ki izkrivlja presojanje in voljo, se je Jožefmarija odtlej mogel popolnoma predati svojim dejavnostim, vendar ne brez izpostavljenosti zasmehovanju, žalitvam in obmetavanju s kamenjem. Podoba tega duhovnika, zavitega v duhovniško suknjo, je bila precej znana po nekaterih predmestjih in neposeljenih predelih madridskega obrobja, kamor je hodil obiskovat bolnike in poučevat verouk. Na vsak način je Jožefmarija potreboval dobršno mero drznosti in poguma, da je še naprej vršil svoja duhovniška opravila, kakor da se ulično vzdušje ne bi spremenilo.

Četudi je bil prost tovrstnega strahu, ki dejavnosti ohromi, je moral v mesecih po uvedbi republike premagati tudi sovraštvo, na katero je naletel vsepovsod. Moj Bog! se je spraševal, zakaj to sovraštvo do tvojih?[38] Vedri pogled duhovnika, ki je napravil sklep, da bo z zdravamarijami kamnal tiste, ki bodo zoper njega izrekali surovosti in nespodobnosti – tako da na sovraštvo odgovarja z ljubeznijo –, je prečistil njegova čustva. Prej ga je to spravljalo v ogorčenje. Sedaj, kadar slišim tiste neplemenite besede, mi srce vzdrhti,[39] je zapisano v neki katarini septembra 1931.

Istega leta, nekaj tednov pozneje, je v sebi utrdil duhovniški sklep, ki se ga je držal vse do konca svojih dni: Jaz moram govoriti samo o Bogu.[40] A ker je bil postavljen v božji načrt, ki ga je moral izpolniti sredi sveta, je Jožefmarija molče trpel ob vsakodnevnih uličnih trenjih. Potopljen v družbeno stvarnost, onkraj in mimo političnih ideologij, je ustanovitelj od leta 1931 do 1936 vršil svoje poslanstvo, obdan z ozračjem nevihte in naraščajočega sovraštva. Usojeno mu je bilo živeti v sosledju dramatičnih okoliščin in zdelo se je, da bodo zdaj privedle do izbruha krivičnosti. Bilo je, kakor da bi se vsa država ob eksploziji tega mržnje polnega soda smodnika, v katerega se je spremenila, brezizhodno pogrezala v brezno zla. Kot višek nemilosti pa je bilo njegovo apostolsko hrepenenje obdano z rojaki, ki so zaradi različnih razlogov ali nahujskani od propagande mislili, da je za rešitev problemov najprej potrebno uničiti Kristusovo Cerkev.

Božjega dela, je zapisal ustanovitelj, si ni zamislil nek človek, zato da bi našel rešitev za obžalovanja vreden položaj Cerkve v Španiji od leta 1931 dalje.[41] Prihranil je torej svoje sile za to, da bi zvesto izpolnil oni drugi načrt, večji, vesoljni in večni načrt, ki ga je prevzel nase 2. oktobra 1928.

↗ Naslednje poglavje

↗ Nazaj na kazalo


[1] »Teror v Španiji je bil podoben kot v ruski državljanski vojni glede tega, da je v obeh primerih ena od glavnih žrtev bila duhovščina. Preganjanje katoliške Cerkve je bilo najhujše, kar jih je kdajkoli videla Zahodna Evropa, celo v primerjavi z najtežjimi trenutki francoske revolucije. Število ubitih cerkvenih dostojanstvenikov – okrog 7.000 – je bilo sorazmerno v enakem obsegu kot komunistično pobijanje v Rusiji, upoštevajoč razliko v prebivalstvu, zdi pa se, da je bilo mučenje v Rusiji bolj pogosto.« Stanley G. Payne, El catolicismo español, Barcelona 1984, str. 214. Prim. Fernando de Meer Lecha-Marzo, Algunos aspectos de la cuestión religiosa en la Guerra Civil (1936–1939), v »Anales de Historia Contemporánea«, št. 7 (1988–1989), str. 111–125.

[2] Za strnjen in celovit pregled prim. Carlos Seco Serrano, De la democracia republicana a la guerra civil, v »Historia General de España y América. Tomo XVII: La Segunda República y la guerra«, Madrid 1988, str. XIII–LX; in Stanley G. Payne, »La quiebra de la Segunda República«, v Miguel Alonso Baquer (ur.), La Guerra Civil Española (Sesenta años después), Madrid 1999, str. 17–32.

[3] Ustava iz leta 1876 in volilni zakon iz leta 1890 sta sicer uvedla demokratična načela v institucije. Drugo vprašanje pa je, ali so ta načela imela dejanski učinek v deželi, v kateri je bila leta 1900 stopnja nepismenosti nad 60%.

[4] Gre za obdobje, ki je med zgodovinarji še danes predmet polemike: »Politična zgodovina druge španske republike spada med najbolj sporna in mitizirana vprašanja Evrope 20. stoletja. Republika se je začela mirno, z razmeroma širokim sprejetjem, čeprav je bilo seveda med posameznimi elementi španske družbe najti zelo različne pristope. V dveh letih je uvedla vrsto reform – razumnost oz. učinkovitost nekaterih med njimi je bila vprašljiva – in povzročila politično mobilizacijo, kakršne Španija dotlej še ni poznala. Tri leta pozneje je to postal primer največje politične dekadence in polarizacije v Evropi 20. stoletja, ki se je sprevrgel množično revolucionarno-protirevolucionarno državljansko vojno.

Niti zgodovinarji niso soglasni, kako je do tega prišlo. Propaganda, ki je to pripisovala desničarski zaroti proti demokraciji in ki je bila med državljansko vojno in v času druge svetovne vojne v tujini široko sprejeta, sedaj ni več dopustna, ne obstaja pa nobeno jasno in preprosto soglasje. Na republikansko izkušnjo je mogoče gledati kot na spor in propad parlamentarnih sil, kot na neuspešen poskus reforme, ali kot na revolucionarni proces in gojišče desničarske zarote. Dejansko je bila vse to in še kaj drugega.« Stanley G. Payne, El régimen de Franco. 1936–1975, Madrid 1987, str. 47–48.

[5] Prim. Stanley G. Payne, »Antecedentes y crisis de la democracia«, v Stanley G. Payne in Javier Tusell (ur.), La Guerra Civil. Una nueva visión del conflicto que dividió España, Madrid 1996, str. 26–27.

[6] Od 472 poslanskih mest jih je CEDA dobila 115, sledili pa so Lerrouxovi radikalci s 102 sedežema. Blok majhnih desnih strank (Agrarna stranka, Tradicionalistična, Baskovska nacionalistična, Španska nacionalistična stranka, Katalonska liga idr.) je zbral 124 poslancev. Majhne stranke republikanske desnice (Konservativna, Liberalnodemokratska in Progresivna) so imele 30 mest; levi blok, sestavljen iz različnih meščanskih strank (Republikanska akcija, Republikanska Esquerra, Federalisti in ORGA) ter revolucionarjev (PSOE, Radikalno-socialistična, Komunistična stranka in Katalonska socialistična zveza) je skupno zbral 101 poslanca.

[7] V Gonzalo Redondo, Historia de la Iglesia en España. 1931–1939. Tomo I. La Segunda República (1931–1936), Madrid 1993, str. 412, je glede žrtev in škode navedena naslednja bilanca revolucije: »– Mrtvi: civilna garda 100, vojska 98, policija in carinski stražarji 86, redovniki in duhovniki 34, civilisti 1051. – Ranjeni: vojska in policija: 900, civilisti 2051. – Požgane, razstreljene ali poškodovane stavbe: javne zgradbe (vojašnice, mestne hiše itd.) 63, cerkve 58, kulturni centri 5, tovarne 26, zasebne stavbe 730. Poleg tega: 58 mostov, 31 cest in 66 prekinjenih železniških prog.«

[8] Politično najresnejši pojav je bilo napredovanje odločno revolucionarne smeri v eni izmed socialističnih skupin, ki je bila odločena stranko »boljševizirati« v nasprotju z zmernim krilom iste stranke. Prim. Burnet Bolloten, La Guerra Civil española: Revolución y contrarrevolución, Madrid 1989, str. 73–89.

[9] Prim. Stanley G. Payne, »Antecedentes…«, op. cit., str. 35–40 in 61–94.

[10] O kompleksnosti motivov, ki so privedli do vojne, si je mogoče ustvariti vtis z branjem »Poročila o državljansko-vojaški vstaji Španije julija 1936«, z dne 3. 8. 1936, ki ga je v Rim poslal kardinal Gomá; v: María Luisa Rodríguez Aisa, El Cardenal Gomá y la Guerra de España. Aspectos de la gestión pública del Primado. 1936–1939, Madrid 1981, str. 371–378. Prim. Fernando de Meer Lecha-Marzo, op. cit., str. 111–113. Prim. tudi Stanley G. Payne, La revolución española, Madrid 1972.

[11] Prim. Michael Alpert, El ejército republicano en la guerra civil, Madrid 1989, str. 16; prim. Churchillovo pričevanje v Charles A. Willoughby, Bailén y la cabeza de puente española: 1808–1948, Madrid 1952, str. 59–60.

[12] Med njimi je bil tudi general Franco.

[13] Prim. Burnet Bolloten, op. cit., str. 95–97. Prim. tudi osebni spomin priče teh dogodkov: Julián Marías, Una vida presente. Memorias 1 (1914–1951), Madrid 1988, pog. XII, »La guerra civil«, str. 187–192.

Besede socialističnega vodje Indalecia Prieta, zapisane naslednji dan po umoru Calva Sotela, kažejo, do kakšne družbene napetosti je prišlo: »Če reakcija sanja o nekrvavem državnem udaru, kot je bilo leta 1923, se hudo moti. Če predpostavlja, da bo naletela na režim brez obrambe, se vara. Za zmago bo treba preskočiti človeški okop, ki jim ga bodo zoperstavile proletarske množice. To bo, kot sem povedal že mnogokrat, bitka na življenje in smrt, kajti vsak od obeh taborov ve, da mu nasprotnik, če zmaga, ne bo prizanašal. Tudi če se mora zgoditi tako, je boljši odločilen spopad kot pa to nenehno pretakanje krvi« (Indalecio Prieto, v El Liberal, 14. 7. 1936).

Treba je povedati, da je 12. julija general Mola določil dan za bližnjo vojaško vstajo: »Začetek dne 17. ob 0:00« (prim. F. B. Maíz, Mola, aquel hombre, Barcelona 1970, str. 264). Prim. tudi Antonio González-Betes, Franco y el Dragon Rapide, Madrid 1987: na str. 107 sl. je mogoče prebrati, kako je to letalo, ki je generala Franca prepeljalo v Maroko ob začetku vstaje, začelo svojo pot proti Španiji 11. julija.

Povod, na katerega so se vojaki sklicevali ob uporu, je bila kritična situacija, ki je vladala v Španiji: prim. »Govor generala Franca, radijski prenos, Tenerife«; »Razglas vojnega stanja v Sevilji«, ki ga je narekoval general Queipo de Llano; in »Manifest generala Mole«; vse troje z dne 18. 7. 1936.

[14] Španija je v tistem času poleg Francije imela protektorat na območju sedanjega Maroka.

[15] Milice so bile delno oborožene paravojaške formacije znotraj posameznih strank. Termin »ljudske milice« se je pojavil ob zahtevi po izročitvi orožja »ljudstvu«, v resnici pa je šlo za borce revolucionarnih strank in sindikatov, odločenih, da prevzamejo nadzor nad situacijo. Tej zahtevi se je pridružilo dejstvo, da so mnogi vojaki – zlasti v Madridu, Barceloni, Cartageni, Valenciji in drugih mestih – opustili vojaško služenje na podlagi odloka, ki jih je oprostil izpolnjevanja njihove prisege o pokorščini oficirjem, katerega je kmalu po vojaškem uporu izdal predsednik republike. Istočasno z razpadanjem vojske se je porajal lik ljudskega borca ali borke, to so bile oborožene osebe, združene v skupine glede na politično prepričanje, ki so za oblast predstavljale resen problem, dokler jih niso uspeli umestiti v okvir vojaške discipline – kar ni bilo vedno mogoče oz. zaželeno. V Madridu je bil ta cilj v znatni meri dosežen šele maja 1937 in milice so bile tiste, ki so v odsotnosti vladnih sil na ulicah vzpostavile svoj zakon, vsaj v prvih mesecih konflikta. Prim. Burnet Bolloten, op. cit., str. 411–423; in glede situacije v Madridu, Javier Cervera Gil, Madrid en guerra. La ciudad clandestina, 1936–1939, Madrid 1998, str. 109–110.

[16] Kabinet Martíneza Barria ni vzdržal niti 24 ur: objavljen ni bil niti v uradnem listu. Dne 20. istega meseca ga je nasledila nova vlada, katere premier je bil José Giral. Eden izmed najbolj perečih problemov v ozadju teh bliskovitih zamenjav je bila izročitev orožja, ki sta jo Casares in Martínez Barrio skušala preprečiti, a brez uspeha. Zavedala sta se, da bo, če tega ne dosežeta, njuna vlada zgolj nominalna in da bo resnična oblast od takrat naprej v rokah milic. Ravno zaradi tega je odstopil Martínez Barrio, priznal pa je to tudi Giral: »Vendar je bila tista vlada to zgolj po svojem imenu; nezadržno prepuščena toku dogodkov je bila priča naglemu razpadanju republikanskega režima, vzpostavljenega leta 1931, pod dvojnim vplivom vojaškega upora in družbene revolucije. Po besedah njenega premiera so bili na vseh ministrstvih nemudoma postavljeni komiteji Ljudske fronte, ki naj bi pomagali in nadzorovali ministre ter jim s tem odvzeli vsakršen videz resnične oblasti.« Burnet Bolloten, op. cit., str. 109. Avtor zaradi tega govori o prihodu “tretje republike”, rojene iz nastajajoče revolucije.

»Sicer pa je Casares Quiroga, preden je odstopil (to je storil [dne 18.] zvečer), svetoval madridskemu škofu msgr. Eiju y Garayu, naj zaradi lastne varnosti zapusti mesto, in še istega večera se je odpravil na pot. (…) Milice so napadle sedež madridske škofije in portret msgr. Eija y Garaya s streli prerešetale [dne 19.].« Javier Cervera Gil, op. cit., str. 44 in 45.

[17] »Kdor je hotel vstopiti v vojašnico [“Cuartel de la Montaña” dne 19.], je moral priti skozi obroč, ki ga je najprej tvorila civilna garda in mestna straža, nato bataljon socialistov, zadaj pa oborožene skupine madridskega ljudstva.« Javier Cervera Gil, op. cit., str. 45.

[18] Prim. Juan Jiménez Vargas, AGP, RHF, T-04152-III, str. 15; Álvaro del Portillo, Sum. 879.

[19] Prim. José Miguel Pero-Sanz, Isidoro Zorzano Ledesma. Ingeniero Industrial (Buenos Aires, 1902 – Madrid, 1943), Madrid 1996, str. 191–192.

[20] Precej podroben opis dogodkov je mogoče najti v: Javier Cervera Gil, op. cit., str. 45–48. Dva topa in še dva tanka so pripeljali na Španski trg.

[21] Zapiski, št. 1325, 25. 3. 1936.

[22] Kot pravi Juan Jiménez Vargas, je »bil talar že smrtna obsodba.« Prim. Juan Jiménez Vargas, RHF, T-05152/1, str. 16; Santiago Escrivá de Balaguer y Albás, RHF, T-07921, str. 18. Enako nevarnost je predstavljala kleriška tonzura: prim. Álvaro del Portillo, Sum. 879. V zvezi z modrim delovnim kombinezonom prim. pismo Maríi Dolores Fisac Serna, v AGP, RHF, EF-370813-1 (vsa ustanoviteljeva pisma iz tega obdobja – od julija 1936 do 7. oktobra 1937 – so bila napisana v Madridu).

[23] Dnevnik obsega dva lista z rokopisom. Je shematske oblike in številne okrajšave v njem so v našem prepisu besedila nadomeščene z ustreznimi besedami. Izvirnik je shranjen v AGP, RHF, D-15223. Prim. Dodatek XVI.

[24] Prim. Álvaro del Portillo, PR, str. 1001; in Javier Echevarría, Sum. 2420.

[25] Prim. Zapiski, št. 1620, 24. 8. 1940.

[26] Prim. Burnet Bolloten, op. cit., str. 117–118. Dne 19. julija je bilo v Madridu darovanih še nekaj maš. Istega dne je bilo napadenih in izropanih kakšnih deset cerkva. »V noči z 19. na 20. je v Madridu pogorelo še 34 drugih verskih stavb. V času od sobote, 18., do torka, 21., v prvih dvainsedemdesetih urah revolucije, je bilo v španski prestolnici izropanih 46 cerkva, se pravi 34,8 % vseh obstoječih.« »Leta 1939, ob koncu državljanske vojne, je bilo stanje 210 cerkva, ki so obstajale v Madridu, sledeče: popolnoma uničenih 45, delno uničenih 56, nekoliko poškodovanih 84, nepoškodovanih 14, nedotaknjenih 11. Delno uničene, nekoliko poškodovane in nepoškodovane so bile vse brez izjeme izropane.« Gonzalo Redondo, Historia de la Iglesia en España. 1931–1939. Tomo II. La Guerra Civil (1936–1939), Madrid 1993, str. 20 in op. 6. Prim. Raymond Carr, La tragedia española. La Guerra Civil en perspectiva, Madrid 1977, str. 111 sl.

[27] Redovnica je bila hči podpolkovnika Paniague, ki je živel v isti hiši kot gospa Dolores; avguštinec pa je bil p. Nemesio Morata, znameniti arabist, ki je pobegnil iz samostana El Escorial (prim. Álvaro del Portillo, Sum. 879; in Santiago Escrivá de Balaguer y Albás, RHF, T-07921, str. 19).

V prvih dneh revolucije, do konca meseca julija, so dokumentirani uboji 41 duhovnikov v Madridu. Najpodrobnejša obstoječa študija navaja število 435 pobitih duhovnikov v škofiji Madrid-Alcalá v času vojne (38,8 % vseh): José Luis Alfaya Camacho, Como un río de fuego. Madrid, 1936, Barcelona 1998, str. 64–88 in 285–309. Tem je treba, če ostanemo v isti škofiji, dodati 451 redovnikov in 73 redovnic, ubitih ali izginulih med vojno (prim. Gonzalo Redondo, Historia de la…, Tomo II, op. cit., str. 20). Preštevanje navadnih vernikov, ubitih zato, ker so bili kristjani, se zdi težko izvedljiva naloga, ker je njihovo število visoko, do virov pa je skoraj nemogoče priti; kljub temu pa delo Javierja Cervere Gila vsebuje zanimive in pomenljive kvalitativne ocene.

[28] Prim. José Miguel Pero-Sanz, op. cit., str. 192–193.

[29] Za vse podrobnosti in omenjene anekdote: prim. Dnevnik, RHF, D-15223 (Dodatek XVI); in Juan Jiménez Vargas, RHF, T-04152-III, str. 21 sl.

[30] Prim. Ian Gibson, Queipo de Llano. Sevilla, verano de 1936 (Con las charlas radiofónicas completas), Barcelona 1986.

[31] Prim. Juan Jiménez Vargas, RHF, T-04152-III, str. 26–28.

[32] Ti “drugi” dokumenti, ki so bili v istem kovčku kot omenjena kartoteka, so bili izkaznice AET-ja (Asociación de Estudiantes Tradicionalistas, Študentsko združenje tradicionalistov), sicer neizpolnjene, vendar s podpisom Juana Jiméneza Vargasa, ki jih je hranil pri sebi, odkar je pred nekaj leti postal tajnik te organizacije v Madridu. Ker je bilo vse skupaj v istem kovčku, je obstajala nevarnost, da bi pripadniki milic povezali študente Študentskega doma s člani tiste politične organizacije. Prim. prav tam, št. 29.

[33] Prav tam, str. 29–30. Javier Cervera (op. cit., str. 68–78) je sestavil podrobno študijo o “sprehodih” v Madridu od julija do decembra 1936. Na podlagi proučenih primerov – skupno 3.000 – zaključuje, da je bilo največ “sprehodov” opravljenih v družbeni skupini duhovnikov in redovnikov (18,11 %), najmanj pa med študenti in zdravniki (5 in 4 %).

[34] Juan Jiménez Vargas, RHF, T-04152-III, str. 30–31.

[35] Navodilo, 19. 3. 1934, št. 47; prim. tudi Zapiski, št. 1287, 3. 10. 1935; Álvaro del Portillo, Sum. 675.

[36] V zvezi s to gotovostjo in optimizmom piše Vargas: »Razlog je prav preprost. Nikdar nismo podvomili o neposredni prihodnosti in bili seveda prepričani, da se očetu ne bo nič zgodilo. Kljub temu pa smo razumeli, da je potrebna skrajna previdnost in skrb za njegovo osebno varnost. Vedeli smo, da mora uresničiti Delo, in to nam je vlivalo trdno upanje, jasno gotovost, da se bo vse uredilo« (Juan Jiménez Vargas, RHF, T-04152-III, str. 34).

[37] Zapiski, št. 178, 20. 3. 1931.

[38] Prav tam, št. 212, 26. 7. 1931.

[39] Prav tam, št. 291, 18. 9. 1931.

[40] Prav tam, št. 431, 29. 11. 1931.

[41] Navodilo, 19. 3. 1934, št. 6.

↗ Naslednje poglavje

↗ Nazaj na kazalo