Opus Dei

Sveti Jožefmarija se je spominjal, kako je pri šestnajstih letih odkril, da srce od njega hoče »nekaj velikega in da mora to biti ljubezen«. Ta vrsta člankov o krščanski poklicanosti naj bo v pomoč pri iskanju poklica, odkrivanju in zvestobi.

Ko se v srcu pojavi nemir, povezan z možnostjo odločitve za neko pot, je naravno, da oklevamo in občutimo strah: Bog nas išče in mi si kljub svoji krhkosti želimo živeti z njim in zanj.

Skrivnost nerazdeljenega srca: kdor živi v celibatu, se odpove neki ljubezni na zemlji, da bi z lučjo božje Ljubezni napolnil ves svet.

Zgodb o poklicanosti je toliko, kot je ljudi. V tem članku so predstavljeni nekateri ključni mejniki na poti do spoznanja o lastnem poklicu.

Gotovost, da smo vedno z Bogom, je živi vir upanja, iz katerega nenehno pritekajo novi studenci veselja in miru, ki dajejo rodovitnost našemu življenju in življenju ljudi okoli nas.

Bog blagoslavlja normalnost družinskega življenja in želi prebivati v njem. Sprehod skozi Tobijevo knjigo nam lahko pomaga to ponovno odkriti.

Poslanstvo staršev ni omejeno na sprejemanje otrok, ki jim jih Bog pošlje; nadaljuje se skozi vse življenje in njegovo obzorje so nebesa.

Smo, kar smo, ne več ne manj, in takšni smo primerni za to, da hodimo za Gospodom in mu služimo v Cerkvi. Ta sestavek govori o tem, kako Bog kliče vsakega človeka.

Poklicanost v Opus Dei je kakor povabilo k izvajanju neke partiture, je kakor igrati božjo glasbo, ki obsega toliko variacij, kot je ljudi na svetu.

»To pot lahko prehodimo le v ljubezni. Ljubiti pomeni imeti veliko srce, občutiti skrbi svojih bližnjih, znati odpustiti in razumeti, s Kristusom se darovati za duše vseh« (sv. Jožefmarija).