Zgodovinski pregled

Opus Dei je bil ustanovljen leta 1928 v Španiji. Prisoten je v 68 državah.

1928. Medtem ko v Madridu opravlja duhovne vaje, Jožefmarija Escrivá 2. oktobra po božjem navdihu ustanovi Opus Dei.

1930. 14. februar. Začetek apostolskega dela z ženskami.

1933. V Madridu je odprt prvi center Opus Dei, Academia DYA, namenjen predvsem študentom, kjer so organizirana predavanja prava in arhitekture.

1934. DYA je preoblikovana v študentski dom. Tam ustanovitelj in prvi člani nudijo krščansko izobraževanje ter širijo sporočilo Opus Dei med mladimi. Pomemben del teh dejavnosti je kateheza ter oskrbovanje ubogih in bolnih v skrajno revnih četrtih Madrida. Jožefmarija Escrivá o svojih dejavnostih vselej obvešča madridskega škofa, čigar odobritev in blagoslov ima od vsega začetka.

1936. Med špansko državljansko vojno se mora Jožefmarija Escrivá zaradi verskega preganjanja zatekati v različna skrivališča. Okoliščine ustanovitelja primorajo, da začasno prekine s širitvijo apostolskega dela Opus Dei v druge države.

1939. Jožefmarija Escrivá se vrne v Madrid in se znova loti širjenja Opus Dei v druga španska mesta. Druga svetovna vojna onemogoči začetek dela v drugih državah.

1941. Madridski škof Leopoldo Eijo y Garay podeli Opus Dei prvo škofijsko odobritev.

1943. 14. februar. Gospod dá svetemu Jožefmariju med mašo videti Duhovniško družbo sv. Križa, kot sredstvo, ki naj duha Opus Dei ponese med svetne duhovnike.

1944. Madridski škof posveti prve tri duhovnike izmed članov Opus Dei. To so: Álvaro del Portillo, José María Hernández de Garnica in José Luis Múzquiz.

1946. Jožefmarija Escrivá se preseli v Rim. V naslednjih letih potuje po vsej Evropi, da bi v različnih državah pripravil začetek Opus Dei.

1947. Sveti sedež izda prvo papeško odobritev Opus Dei.

1950. Pij XII. podeli dokončno odobritev Opus Dei. Ta odobritev omogoča, da se v Opus Dei vključijo poročene osebe in da se Duhovniški družbi sv. Križa pridružijo škofijski duhovniki.

1952. V Pamploni se začne t.i. Estudio General de Navarra, ki se kasneje preoblikuje v Univerzo v Navarri.

1957. Sveti sedež organizaciji Opus Dei zaupa prelaturo Yauyos v Peruju.

1965. Pavel VI. izvede otvoritev Centra Elis, iniciative za strokovno usposabljanje mladih na obrobju Rima, skupaj z župnijo, zaupano Opus Dei.

1969. Izredni splošni kongres Opus Dei v Rimu, katerega cilj je preučiti njegovo preoblikovanje v osebno prelaturo, t.j. v pravno obliko, ki je bila predvidena na Drugem vatikanskem koncilu in ustreza pastoralnemu pojavu Opus Dei.

1970-75. Ustanovitelj hodi na dolga potovanja po Latinski Ameriki, Španiji in Portugalski, kjer ima katehetska srečanja z velikimi skupinami ljudi.

1975. Jožefmarija Escrivá 26. junija umre v Rimu. Takrat Opus Dei šteje okrog 60.000 članov. Za naslednika ustanovitelja Opus Dei je 15. septembra izvoljen Álvaro del Portillo.

1982. Janez Pavel II. postavi Opus Dei za osebno prelaturo in imenuje Álvara del Portilla za prelata. Dne 19. marca 1983 stopi v veljavo papeški dokument o vzpostavitvi Prelature.

1991. Janez Pavel II. podeli škofovsko posvečenje Álvaru del Portillu, prelatu Opus Dei.

1992. Janez Pavel II. v Rimu razglasi Jožefmarija Escrivája za blaženega.

1994. Msgr. Álvaro del Portillo umre v Rimu. Janez Pavel II. imenuje za prelata Opus Dei msgr. Javierja Echevarría, izvoljenega na Splošnem kongresu.

1995. Janez Pavel II. msgr. Javierju Echevarríu podeli škofovsko posvečenje.

2002. 6. oktober: kanonizacija svetega Jožefmarija Escrivája na Trgu sv. Petra v Rimu.

Začetek stalnega dela Opus Dei v različnih državah

1945 Portugalska

1946 Italija in Velika Britanija

1947 Francija in Irska

1949 Mehika in Združene države Amerike

1950 Čile in Argentina

1951 Kolumbija in Venezuela

1952 Nemčija

1953 Gvatemala in Peru

1954 Ekvador

1956 Urugvaj in Švica

1957 Brazilija, Avstrija in Kanada

1958 Japonska, Kenija in El Salvador

1959 Kostarika

1960 Nizozemska

1962 Paragvaj

1963 Avstralija

1964 Filipini

1965 Belgija in Nigerija

1969 Portoriko

1978 Bolivija

1980 Kongo, Slonokoščena obala in Honduras

1981 Hongkong

1982 Singapur ter Trinidad in Tobago

1984 Švedska

1985 Tajvan

1987 Finska

1988 Kamerun in Dominikanska republika

1989 Makao, Nova Zelandija in Poljska

1990 Madžarska in Češka

1992 Nikaragva

1993 Indija in Izrael

1994 Litva

1996 Estonija, Slovaška, Libanon, Panama in Uganda

1997 Kazahstan

1998 Južna Afrika

2003 Slovenija in Hrvaška

2004 Latvija

2007 Rusija

2009 Romunija, Indonezija in Koreja

2011 Šri Lanka