Vrhovna oblast svetega očeta in njegova nezmotljivost, kadar govori »ex cátedra«, nista človeška iznajdba; temeljita na izrecni ustanovitveni volji Jezusa Kristusa. Kako nesmiselno je torej postavljati papeževo oblast nasproti oblasti škofov ali pogojevati veljavnost papeškega učiteljstva s privolitvijo vernikov! Tukaj ni nič bolj tujega kot ravnotežje oblasti; ne potrebujemo človeških shem, pa naj bodo še tako privlačne ali funkcionalne. Nihče v Cerkvi nima sam po sebi absolutne oblasti kot človek; v Cerkvi je edini voditelj Kristus in Kristus je postavil svojega namestnika — rimskega papeža — za svojo potujočo Nevesto na tem svetu. (…) Prispevajmo k temu, da bo ta apostolskost v očeh vseh ljudi postala jasnejša, tako da z rahločutno zvestobo pokažemo svojo edinost s papežem, kar pomeni edinost s Petrom. Ljubezen do svetega očeta mora v nas biti čudovita strast, ker v njem vidimo Kristusa. Če se v molitvi družimo z Gospodom, bomo stopali naprej po poti z bistrim pogledom, s katerim bomo mogli tudi v dogodkih, ki jih včasih ne razumemo ali ki nam povzročajo jok in bolečino, videti delovanje Svetega Duha. (Ljubiti Cerkev; Palabra 1986, str. 33-34)