Ta različnost utemeljuje organsko sodelovanje med duhovniki in laiki pri poslanstvu Cerkve. Janez Pavel II. je o Prelaturi Opus Dei dejal: “Predvsem želim poudariti, da pripadnost vernih laikov, tako njihovi krajevni Cerkvi kakor Prelaturi, v katero so vključeni, pripomore k temu, da posebno poslanstvo Prelature sovpada z evangelizacijsko obvezo celotne krajevne Cerkve, kakor je predvidel Drugi vatikanski koncil ob vzpostavitvi pravne oblike osebnih prelatur.” (Govor, 17. 3. 2001)

Pojmovanje prelature kot ustanove, sestavljene samo iz duhovnikov, bi bilo v nasprotju tako s stvarnostjo Opus Dei, kakor tudi z samo novostjo in specifično naravo prelatur. Takšno pojmovanje bi gledalo na prelature kot na združenja duhovnikov, ki so v njih inkardinirani, ustanove, ki bi bile v življenju Cerkve gotovo zelo pomembne, toda bistveno drugačne zaradi svoje asociativne in zgolj duhovniške narave.

Nasprotno pa Opus Dei dejansko vključuje združenje duhovnikov, Duhovniško družbo svetega Križa, ki je neločljivo povezana s prelaturo. Duhovniška družba svetega Križa zadeva samo duhovno življenje svojih članov, ne pa njihovega pastoralnega dela, ki ga dejstvo, da so njeni člani, ne spremeni.

V to združenje so vključeni duhovniki prelature in drugi škofijski duhovniki, ki so prav tako prejeli poklicanost v Opus Dei, da bi se posvečevali v svojem duhovniškem poklicu, brez da bi vzpostavljali ločeno skupino, temveč s prizadevanjem, da bi bila njihova služba in vključenost v škofijo, njihovo mesto služenja Cerkvi, vedno bolj plodovita v polni in srčni pokorščini do oblasti škofa njihove škofije, edine cerkvene oblasti, od katere so odvisni, ter v bratski edinosti z vsemi ostalimi duhovniki.