Rodil sem se v Sibiriji, star sem 35 let. Delam v Kijevu kot svetovalec v različnih podjetjih.
Krščen sem bil pred sedmimi leti. Od tistega trenutka mi je bilo jasno, da nočem biti “nedeljski katoličan”, ampak da si želim svojo vero živeti vsak dan v tednu. Vedel sem, da me Bog nekam kliče, toda nisem našel pravega odgovora.
Nekega dne mi je prijatelj dejal: “Kako mirno življenje imaš v Cerkvi, zunaj nje je toliko trpljenja …” To je v meni povzročilo obratni učinek: nisem se mogel “skrivati” za svojo vero. Moral sem jo živeti, da bi jo lahko ponesel v svet in ga tako izboljšal.
Prvikrat sem slišal za Opus Dei v precej zmedenih okoliščinah. Vendar sem bil radoveden in sem obiskal internetno stran. Nekdo iz Kijeva se je ponudil, da mi Delo razloži neposredno in tako sva se pogovorila.
Prebral sem “Pot”. To mi je pomagalo razumeti nekaj, kar mi je Bog šepetal že dolgo časa: da pričakuje od mene, da vsak dan dobro opravim svoje delo, hoče, da mu izročam drobne pozornosti, želi si, da bi jaz znal služiti svoji družini in prijateljem, da od mene pričakuje preprosto in veselo življenje.
Včasih se spominjam tiste molitve, ko sem “odkril” nekaj tako preprostega in pomembnega, prepričan sem, da se je v tistem trenutku Bog nasmehnil.
V Ukrajini še ni centra Opus Dei, vendar se enkrat na mesec srečamo v majhni skupini z namenom krščanskega izobraževanja in osebnega duhovnega vodenja.
Vsak dan si prizadevam, da bi čutil božjo družbo. To sem dobro razumel, ko sem obiskal center Dela v Moskvi. Ko sem vstopil, mi je ta, ki me je sprejel, dejal: “Želiš, da najprej pozdraviva Gospoda?” Nisem dobro vedel, kaj je imel v mislih, vendar sem rekel “da”. In šla sva v kapelo, da bi nekaj sekund molila pred tabernakljem. Ta naravni način, s katerim je “vključil” Boga v obisk hiše mi je bil zelo všeč.
Zato vsako jutro, ko se začne nov dan, rečem: “Tukaj sem, Gospod. Zdaj vem, kaj pričakuješ od mene.”
