Prelatovo sporočilo (1. november 2017)

Da, mogoče je biti vesel sredi negotovosti, težav, skrbi ... Prinašajmo vsem ljudem veselje, ki nam ga daje On.

Praznik vseh svetih je praznik tihe, preproste svetosti. Svetosti brez človeškega sijaja, ki se zdi, da v zgodovini ne pušča sledi; ki pa kljub temu sije pred Gospodom in za seboj v svetu pusti setev ljubezni, od katere se prav nič ne izgubi. Ob misli na toliko moških in žensk, ki so že prehodili to pot in se sedaj veselijo pri Bogu, sem se spomnil na besede iz molitve svetega Jožefmarija: »Mnogokrat na dan se vprašam: kako bo, ko se bo vsa lepota, vsa dobrota, vsa neskončna čudovitost Boga izlila v to ubogo glineno posodo, ki sem jaz, ki smo vsi mi? (…) Tedaj dobro razumem, kar je rekel apostol: “oko ni videlo in uho ni slišalo …” (1 Kor 2,9). Splača se, otroci moji, splača se.«

Smo uboge glinene posode: krhke, lomljive. Toda Bog nas je naredil, da bi nas napolnil s svojo srečo za vekomaj. In že sedaj, na zemlji, nam daje svoje veselje, da bi ga prinašali vsem ljudem. Da, mogoče je biti vesel sredi negotovosti, težav, skrbi. Mati Terezija iz Kalkute je govorila: »Resnična ljubezen je tista, ki nam povzroča trpljenje, ki boli, in nam obenem daje veselje.« Spremljajmo s svojim življenjem in molitvijo tudi tiste pokojne, ki se kljub trpljenju, ker njihova “glinena posoda” še ni pripravljena na vso božjo lepoto, že veselijo, ker vedo, da jih On pričakuje v nebesih.

Rim, 1. november 2017