Opus Dei

Svet nas pričakuje. Da! Strastno ljubimo ta svet, ker nas je Bog tako naučil: »Sic Deus dilexit mundum …« — Bog je svet tako ljubil; in zato ker je to kraj našega bojnega polja — prelepe vojne ljubezni —, da bi vsi dosegli mir, ki ga je prišel vzpostavit Kristus. (Brazda, 290)

V daljavi — tam, na obzorju — se zdi, da se nebo združi z zemljo. Ne pozabi, da se v resnici zemlja in nebo združita v tvojem srcu, srcu božjega otroka. (Brazda, 309)

Obstaja znatno število kristjanov, ki bi bili apostoli …, če jih ne bi bilo strah. To so isti, ki se kasneje pritožujejo, ker jih Gospod — kot pravijo! — zapusti. Kaj pa oni delajo z Bogom? (Brazda, 103)

Za nas je nastopil dan rešitve, večnosti. Znova je slišati tisti žvižg božjega Pastirja, tiste ljubeznive besede: »Vocavi te nomine tuo« — poklical sem te po imenu. Kakor naše matere nas On vabi po imenu. Še več: z ljubkovalnim domačim vzdevkom. — Tam, v intimnosti duše, kliče in treba je odgovoriti: »Ecce ego, quia vocasti me« — tukaj sem, ker si me klical, odločen, da tokrat čas ne bo stekel mimo, kakor teče voda po gladkih kamnih, ne da bi pustila sled. (Kovačnica, 7)

To podrejanje življenjskemu načrtu, urniku — si mi rekel — je tako enolično! In odgovoril sem ti: enolično je, ker manjka ljubezni. (Pot, 77)

Izkoristi mi čas. — Ne pozabi na smokvino drevo, ki ga je Jezus preklel. Nekaj je že delalo: poganjalo liste. Kot ti ... — Ne opravičuj se, da imaš zato tehten razlog. — Evangelist pravi, da smokvinemu drevesu ni zadostovalo, da še ni bil čas za smokve, ko jih je hotel Gospod na njem nabrati. — In za vedno je ostalo nerodovitno. (Pot, 354)

Kdor svojemu voditelju prikrije kakšno skušnjavo, si deli skrivnost s hudičem. — Postal je sovražnikov prijatelj. (Brazda, 323)

Vsak dan stôri, kar moreš, da bi spoznaval Boga, da bi se “družil” z Njim, da bi bil vsak trenutek bolj zaljubljen in ne bi mislil na nič drugega kot na njegovo ljubezen in slavo. Ta načrt boš izpolnil, otrok moj, če za nič na svetu ne opustiš svojega časa molitve, božje navzočnosti (z molitvenimi vzkliki in duhovnimi obhajili, ki te vnemajo), svoje svete maše brez naglice, svojega dela, ki ga dobro dokončaš zaradi Njega. (Kovačnica, 737)

Ne bodi omejenega duha. — Odpri svoje srce, da bo postalo vesoljno, “katoliško”. Ne prhutaj kot kokoš, ko se lahko kot orel dvigneš v višave. (Pot, 7)

Praviš mi “da”, da si trdno odločen slediti Kristusu. — Potem moraš hoditi z božjim korakom, ne s svojim! (Kovačnica, 531)