Opus Dei

Milost je vir za delo posvečenja; ozdravlja in povzdiguje človeško naravo ter nas naredi zmožne živeti kot božji otroci.

Jezus Kristus je učil, da je za zveličanje potrebno izpolnjevati zapovedi, ki izražajo bistvo naravnega moralnega zakona. Prva zapoved je dvojna: ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega zaradi ljubezni do Boga.

Bog je ljubezen in njegova ljubezen je rodovitna. Hotel je, da je te rodovitnosti deležno človeško bitje, in je roditev vsakega novega človeka združil s specifičnim dejanjem ljubezni med moškim in žensko.

Sedma zapoved prepoveduje, da bi krivično jemali ali zadrževali dobrino bližnjega in kakorkoli delali krivico bližnjemu v njegovih dobrinah.

Ni ljubezenske zgodbe, v kateri ne bi bilo potrebno odpuščanje. Odpuščanje je treba dajati in prejemati. Matilde, študentka iz Pariza, pripoveduje o tem, da se z vsako spovedjo vrnemo k Bogu in se prepustimo njegovemu objemu.

Obstaja še kaj večjega kot to, da tvegaš vse zaradi ljubezni? Zaroka je prav to: spoznavati, zaupati, postati del življenja nekoga drugega in tvegati. Federico in Isabella sta se zaročila pred enim letom. Njuna vera jima pomaga, da se imata rada in da se pripravita na nekaj, kar bo trajalo za vedno.

Solange in Laurent sta mlad par iz Pariza s tremi majhnimi otroki. Oba sta člana Opus Dei in na posnetku govorita o tem, kako jima duhovno življenje pomaga, da se imata bolj rada (4’41’’).

Resnične ovire, ki te ločujejo od Kristusa — napuh, čutnost … —, je mogoče premagati z molitvijo in s pokoro. Molitev in mrtvičenje pa pomeni tudi skrbeti za druge in pozabiti na samega sebe. Če tako živiš, boš videl, kako bo izginila večina nadlog, ki te mučijo. (Križev pot, 10. postaja, 4)

Sebičnež. — Ti zmeraj “po svoje”. — Videti je, da nisi sposoben občutiti Kristusovega bratstva: v drugih ne vidiš bratov, temveč tekmece. Čutim, da boš globoko padel. — In ko boš na dnu, boš od drugih pričakoval ljubezen, ki jim jo ti danes odrekaš. (Pot, 31)

Spodbujaj in udejanjaj ljubezen, brez omejitev in brez razlikovanj, kajti to je krepost, ki je značilna za nas, Učiteljeve učence. — Vendar pa te ta ljubezen ne more voditi — saj bi prenehala biti krepost — k temu, da bi oslabil vero, da bi otopil ostre robove, ki jo določajo, da bi jo osladil do te mere, da bi se spremenila, kot hočejo nekateri, v nekaj brezobličnega, brez božje moči in sile. (Kovačnica, 456)