“Nenehna molitev”
Oče, si mi dejal, v meni je veliko zmot, veliko napak. — To že vem, sem ti odgovoril. Toda Bog, naš Gospod, ki prav tako to ve in s tem računa, pričakuje od tebe samo ponižnost, da to priznaš, in boj, da bi se popravil, da bi mu služil vsak dan bolje, z več notranjega življenja, z nenehno molitvijo, s pobožnostjo in uporabo primernih sredstev za posvečevanje tvojega dela. (Kovačnica, 379)
“Živeti v stalni molitvi”
Svetniki, nenormalni? … Prišel je čas, da izkoreninimo ta predsodek. Z nadnaravno naravnostjo krščanske askeze moramo učiti, da niti mistični pojavi ne pomenijo nenormalnosti: ravno to je naravnost teh pojavov …, tako kot imajo svojo naravnost drugi psihični ali fiziološki procesi. (Brazda, 559)
“Gospod nam bo pomagal in nas dvignil”
Ti ne moreš z nikomer ravnati neusmiljeno. Če pa se ti zdi, da kdo tega usmiljenja ni vreden, moraš pomisliti na to, da si tudi ti ničesar ne zaslužiš. — Nimaš zaslug, da si bil ustvarjen, niti da si kristjan, niti da si božji otrok, niti da pripadaš svoji družini … (Kovačnica, 145)
“Prošnja za božje usmiljenje”
Resnično je bil za vsakega izmed nas, tako kot za Lazarja, klic »veni foras« — pridi ven, tisto, kar nas je pognalo v gibanje. — Kakšno skrb zbujajo tisti, ki so še vedno mrtvi in ne poznajo moči božjega usmiljenja! — Obnôvi svoje sveto veselje, kajti nasproti človeku, ki razpada brez Kristusa, se dviga človek, ki je z Njim vstal. (Kovačnica, 476)
“Stalno se moramo boriti proti napuhu”
Velika stvar je zavedati se svoje ničnosti pred Bogom, kajti tako je. (Brazda, 260)
“Ne moremo učiti tega, česar ne delamo”
»Coepit facere et docere« — Jezus je pričel delati, nato pa učiti. Ti in jaz morava pričevati z zgledom, ker ne moremo živeti dvojnega življenja: ne moremo učiti tega, česar ne delamo. Z drugimi besedami, učiti moramo to, kar si vsaj prizadevamo živeti. (Kovačnica, 694)
“Bog navadno uporablja revno orodje”
Gospod, radi se skrijemo v tvojo ranjeno dlan. Tesno nas stisni! Izžemi nas! Naj se znebimo vse zemeljske bede, naj se očistimo, se vnamemo, naj bomo prepojeni s tvojo krvjo! — Potem pa nas zaženi daleč, daleč, v hrepenenju po žetvi, po vsak dan plodovitejšem sejanju iz ljubezni do Tebe. (Kovačnica, 5)
“Ko ti vsaj ne bi manjkalo preprostosti”
Poglej: apostoli so bili kljub vsem svojim očitnim in nedvomnim slabostim iskreni, preprosti, ... prosojni. Tudi ti imaš očitne in nedvomne slabosti. — Ko ti vsaj ne bi manjkalo preprostosti. (Pot, 932)
“Tukaj sem, ker si me klical”
Za nas je nastopil dan rešitve, večnosti. Znova je slišati tisti žvižg božjega Pastirja, tiste ljubeznive besede: »Vocavi te nomine tuo« — poklical sem te po imenu. Kakor naše matere nas On vabi po imenu. Še več: z ljubkovalnim domačim vzdevkom. — Tam, v intimnosti duše, kliče in treba je odgovoriti: »Ecce ego, quia vocasti me« — tukaj sem, ker si me klical, odločen, da tokrat čas ne bo stekel mimo, kakor teče voda po gladkih kamnih, ne da bi pustila sled. (Kovačnica, 7)