Prelatovo pismo (5. april 2017)

Ob bližajoči se veliki noči nas prelat spominja na središčnost Jezusa Kristusa v kristjanovem življenju.

Predragi, naj Jezus varuje moje hčere in sinove!

Bliža se velika noč. Prizadevajmo si intenzivno živeti te dni, tako da bomo spet lahko rekli z apostolom Pavlom: Mihi vivere Christus est, živeti je zame Kristus! (prim. Flp 1,21). Gospod ni za nas samo zgled. Spominjam se papeževe misli: »Vedno so pritegnile mojo pozornost besede papeža Benedikta, da vera ni teorija, filozofija ali ideja, pač pa srečanje. Srečanje z Jezusom.«[1] Živeti je za nas Kristus. Če pa včasih zaradi svoje slabosti, utrujenosti ali mnogih drugih okoliščin življenja pozabimo na to dejstvo, nas On vedno čaka in celo prihaja naproti tistim, ki ga ne iščejo.[2]

Branje evangelija z ljubeznijo nam pomaga rasti v prijateljstvu z Jezusom, »od katerega je vse odvisno«[3]: iskati ga, najti ga, biti z njim in ga ljubiti.[4] Če premišljujemo o Gospodovem življenju, nas bo Bog presenečal z vedno novim razsvetljenjem. Čeprav se včasih zdi, da to branje ne pušča sledi, pa nam potem pridejo na ustnice ali v misli Jezusove besede, njegovi odzivi in dejanja, ki osvetljujejo običajne ali manj običajne situacije našega življenja. Gre za to, da dihamo z evangelijem, z božjo besedo — to je dar, za katerega prosim Gospoda za vse. K temu nam pomagajo številna dobra pojasnila glede Svetega pisma v zapisih sv. Jožefmarija, pa tudi v mnogih drugih besedilih: o Kristusovem življenju, v delih cerkvenih očetov itd.

Nedavni Generalni kongres je poudaril središčnost Jezusa Kristusa: veseli nas, da se v tej veliki katehezi, ki je Delo, vse se vrti okoli njegove osebe[5]. S to željo, da bi se pri pogovoru, poučevanju, meditacijah ali ko se s prijatelji pogovarjate o krščanstvu, poglobili v evangelij, boste večjim žarom posredovali veliko novico o božji ljubezni do vseh. Sv. Ambrož je dejal: »Zberi Kristusovo vodo (...). Napolni s to vodo svojo notranjost, da bo tvoja zemlja dobro navlažena (...); in ko boš poln, boš zalival druge.«[6] Marijo prosim, naj nas nauči hraniti in premišljevati v naših srcih vse, kar se nanaša na Jezusa, tako kot je to počela ona (prim. Lk 2,19), da bomo hodili in pomagali hoditi drugim po poteh kontemplacije, vsakdo tam, kjer ga kliče Bog.

Čeprav sem vam pred nedavnim napisal pismo, v katerem sem povzel sklepe Generalnega kongresa, ste morda prejšnji mesec pogrešali Očetovo pismo. Po mirnem premisleku in posvetu s Centralnim svetom in Generalnim svetom se mi je zdelo primerno, da stopam z vami v stik izmenično s pismi in krajšimi sporočili, ki vam jih bom posredoval preko spletne strani Dela, saj je danes internet še eno sredstvo, ki nas združuje.

V velikonočnem tednu bom opravil kratek pastoralni obisk na Irskem; spremljajte me s svojimi molitvami. Ne pozabite moliti za 31 vernikov Prelature, ki bodo 29. tega meseca prejeli duhovniško posvečenje. Na koncu bi se vam rad zahvalil za bližino, ki mi jo izkazujete s svojimi pismi in molitvami. Tudi jaz sem vsem vam vedno blizu.

Veselo veliko noč vam želi in vas z vso ljubeznijo blagoslavlja vaš Oče,

Rim, 5. april 2017


[1] Frančišek, homilija, 28. 11. 2016.

[2] Sv. Jožefmarija, homilija Duhovnik za večnost (13. 4. 1973), v: Ljubiti Cerkev, Palabra 1986, 69.

[3] Benedikt XVI., Jezus iz Nazareta (I), 8.

[4] Sv. Jožefmarija, Božji prijatelji, 300.

[5] Prim. Pismo, 14. 2. 2017, 8.

[6] Sv. Ambrož, Pismo 2, 4 (PL 16, 880).