Kristjan mora biti lačen znanja. Od ukvarjanja z najabstraktnejšimi vedami pa do obrtniških spretnosti, vse lahko in mora voditi k Bogu. Kajti ni človeškega dela, ki ga ne bi bilo mogoče posvečevati, ki ne bi bilo priložnost za osebno posvetitev in možnost za sodelovanje z Bogom pri posvečevanju ljudi, ki nas obdajajo. Luč tistih, ki sledijo Jezusu Kristusu, ne sme biti postavljena na dno doline, ampak na vrh gore zato, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.
Tako delo je molitev. Tako učenje je molitev. Tako raziskovanje je molitev. Nikdar ne izstopimo iz tega kroga: vse je molitev, vse nas more in mora peljati k Bogu, vzdrževati stalni stik z Njim, od zore do mraka. Vsako pošteno delo je lahko molitev; in vsako delo, ki je molitev, je apostolat. Na tak način se duša utrdi v edinosti preprostega in čvrstega življenja. (…)
Spoznali smo, kaj je poklic kristjana; kako Gospod zaupa v nas, da popeljemo duše k svetosti, da jih približamo Njemu, pridružimo Cerkvi, razširimo božje kraljestvo v vsa srca. Gospod nas hoče predane, verne, obzirne, ljubeznive. Želi nas svete, zelo njegove. (Jezus prihaja mimo, 10-11)