Če časne podvige spremenimo v absolutne cilje ter iz svojega obzorja odstranimo večno bivališče in namen, za katerega smo bili ustvarjeni — ljubiti in slaviti Gospoda in ga kasneje posedovati v nebesih — se najsijajnejša prizadevanja spremenijo v izdajstva in celo v sredstvo za ponižanje človeka. Spomnite se iskrenega in znamenitega vzklika svetega Avguština, ki je izkusil toliko grenkobe, ko še ni poznal Boga in je iskal srečo zunaj Njega: »Zakaj zase si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.« (…)

Gotovost tega, da se čutim oziroma vem, da sem božji otrok, me navdaja z resničnim upanjem in želim si, da bi bilo enako tudi z vami. To upanje je nadnaravna krepost, ki se, ko je položena v človeška bitja, prilagodi naši naravi in je tudi zelo človeška krepost. Srečen sem, ker bomo zagotovo dosegli nebesa, če bomo ostali zvesti do konca; v blaženosti, ki jo bomo prejeli, quoniam bonus, ker je moj Bog dober in je njegovo usmiljenje neskončno. Zaradi tega prepričanja razumem, da samo tisto, kar je zaznamovano z božjo sledjo, razodeva neizbrisno znamenje večnosti in ima neminljivo vrednost. Zato me upanje ne ločuje od stvari tega sveta, temveč me tej resničnosti približuje na nov, krščanski način, ki poskuša v vsem odkriti odnos padle narave z Bogom Stvarnikom in Bogom Odrešenikom. (Božji prijatelji, 208)