Dejstvo, da smo božji otroci, nas bo — ponavljam — vodilo k temu, da bomo imeli kontemplativnega duha sredi kakršnihkoli človeških dejavnosti — luč, sol in kvas, zaradi molitve, zaradi mrtvičenja, zaradi verske in strokovne izobraženosti —, tako da bomo uresničevali ta program: kolikor bolj v notranjosti sveta se nahajamo, toliko bolj moramo biti božji. (Kovačnica, 740)
Kadar delamo za Boga, je treba imeti “kompleks večvrednosti”, sem ti povedal.
Toda, si me vprašal, ali ni to izraz napuha? — Ne! To je posledica ponižnosti, ponižnosti, ki mi daje, da rečem: Gospod, Ti si, kdor si. Jaz sem zanikanje. Ti imaš vse popolnosti: moč, srčnost, ljubezen, slavo, modrost, oblast, dostojanstvo … Če se jaz združim s Teboj kot otrok, kadar se prepusti močnim rokam svojega očeta ali v čudovito naročje svoje matere, bom začutil toplino tvoje božanskosti, bom začutil luč tvoje modrosti, bom začutil, kako se po moji krvi pretaka tvoja moč. (Kovačnica, 342)