V svojem poklicnem delu, rednem in običajnem, boste našli snov — stvarno, trdno, vredno —, za uresničenje vsega krščanskega življenja, za udejanjenje milosti, ki prihaja od Kristusa.

V tem vašem poklicnem delu, opravljenem pred Bogom, bodo prišli v igro vaša vera, upanje in ljubezen. Z dogodki, razmerji in problemi, ki jih prinaša vaše delo, se bo hranila vaša molitev. Napor, s katerim boste premagovali običajne delovne ovire, bo priložnost za doživljanje križa, ki je bistven za kristjana. Izkušnje vaših slabosti, polomi, ki spremljajo vsak človeški napor, vam bodo pomagali biti bolj stvarni, bolj ponižni, bolj razumevajoči do drugih. Uspehi in veselje vas bodo nagovarjali k zahvali in mišljenju, da ne živite zase, ampak za služenje drugim in Bogu.

Zato, da bi delali tako, da bi posvečevali svoj poklic, je treba delati dobro, s človeško in nadnaravno resnostjo. (…) Čudež, ki ga od vas pričakuje Bog, je vztrajnost v vašem krščanskem in Božjem poklicu, posvečevanje vsakodnevnega dela, čudež, da vsakdanjo prozo spreminjate v enajsterce, v junaški verz, zaradi ljubezni, ki jo vlagate v običajno zaposlitev. Tam vas pričakuje Bog, da boste duše s čutom za odgovornost, z apostolsko gorečnostjo, s poklicnim ugledom. (Jezus prihaja mimo, 49-50)