Nekateri ves čas živijo v zagrenjenosti. Vse jih vznemirja. Zaspijo v fizični obsedenosti: saj bo ta edini beg zanje le kratkotrajen. Zbudijo se s sovražnim in malodušnim vtisom, da imajo spet nov dan pred seboj.

Mnogi so pozabili, da nas je Gospod postavil na ta svet kot na prehod proti večni sreči; in ne pomislijo na to, da jo bodo mogli doseči le tisti, ki po zemlji hodijo z veseljem božjih otrok. (Brazda, 305)

Prava ljubezen pomeni izstopiti iz samega sebe, je izročitev. Ljubezen prinaša veselje, a to veselje ima svoje korenine v obliki križa. Dokler smo na zemlji in še nismo dospeli do polnosti prihodnjega življenja, ne more biti prave ljubezni brez izkušnje žrtve, bolečine. To je okusna bolečina, prijetna bolečina, ki je vir notranjega veselja, toda stvarna bolečina, saj je njen namen premagati lastno sebičnost in vzeti ljubezen kot smernico vseh naših dejanj. (Jezus prihaja mimo 43)