Sv. JožefmarijaDnevna besedila

“Pojdi, lêti!”

Sam sebi se zdim kot ubog ptiček, ki je bil navajen letati samo z drevesa na drevo, kvečjemu do balkona v tretjem nadstropju …, nekega dne je celo zbral pogum in se povzpel na streho skromne hiše, ki ni bila ravno nebotičnik … Kar naenkrat pa našega ptiča zgrabi orel — po pomoti ga je zamenjal za mladiča svoje vrste — in v njegovih mogočnih krempljih se ptiček dviga, dviga se zelo visoko, nad gore in zasnežene vrhove, nad bele in modre in rožnate oblake, in še više dokler ne gleda naravnost v sonce …

… Tedaj pa orel ptička spusti in mu reče: Pojdi, lêti! …

— Gospod, naj ne začnem spet letati tik ob zemlji! Naj me vselej razsvetljujejo žarki božanskega Sonca — Kristusa — v evharistiji! Naj se moj let ne prekine, dokler ne najdem počitka v tvojem Srcu! (Kovačnica, 39)

Srce mora razločevati in častiti vsako od božjih oseb. Na neki način je kot odkritje, do katerega pride duša v nadnaravnem življenju, kakor odkritja otročička, ki postopoma odpira oči življenju. Ljubeče se zabava z Očetom in s Sinom in s Svetim Duhom; z lahkoto se podredi delovanju poživljajočega Tolažnika, ki se nam daje, ne da bi si to zaslužili: nadnaravni darovi in kreposti!

Tekli smo kakor jelen, ki hrepeni po živih vodah; žejni, z razpokanimi in izsušenimi ustnicami. Hočemo piti iz tega studenca žive vode. Brez posebnosti se skozi ves dan gibljemo v tem bistrem obilju svežih vrelcev, ki tečejo v večno življenje. Besede so odveč, ker se jezik ne zmore več izražati; tudi um se umiri. Ni premišljevanja, ampak gledanje! In duša od prekipevanja spet zapoje novo pesem, ker čuti in tudi ve, da jo Bog ljubeče gleda ves čas.

Ne govorim o izrednih izkušnjah. To so, prav lahko so to običajni pojavi v naši duši: norost od ljubezni, ki nas brez zbujanja pozornosti, brez nenavadnosti uči trpeti in živeti, ker nam Bog naklanja modrost. Kakšna vedrina, kakšen mir, ko stopamo po tesni poti, ki vodi v življenje! (Božji prijatelji, 306-307)