Pokora je to, da z drugimi vedno ravnaš s kar največjo ljubeznijo, najprej s svojo družino in prijatelji. Da z največjo rahločutnostjo skrbiš za tiste, ki trpijo, za bolnike, za trpeče. Da potrpežljivo odgovarjaš težavnim osebam in tistim, ki te motijo. Da prekineš ali spremeniš svoje načrte, kadar tako zahtevajo okoliščine, predvsem dobri in pravični interesi drugih ljudi.

Pokora je v tem, da z dobro voljo prenašaš tisoč majhnih vsakodnevnih neprijetnosti; da ne opustiš svojega dela, čeprav te je trenutno minilo veselje, s katerim si ga začel; da hvaležno pojéš, kar ti postrežejo, in nisi v nadlego s svojimi muhami. (Božji prijatelji, 198)