Misleč, da je pri popotni druščini, sta [Marija in Jožef] prehodila pot enega dne. Iskala sta ga med sorodniki in znanci; in ker ga nista našla, sta se vrnila v Jeruzalem, da bi ga poiskala. Božja Mati, ki je zavzeto iskala svojega Sina, izgubljenega brez njene krivde, ki je izkusila največje veselje, ko ga je našla, nam bo pomagala stopiti korak nazaj, popraviti, kar je potrebno popraviti, kadar nam zaradi naše lahkomiselnosti ali grehov ne bo uspelo razločiti Kristusa. Tako bomo dosegli veselje, ko ga bomo lahko ponovno objeli in mu dejali, da ga ne bomo nikoli več izgubili.

Marija je mati vednosti, ker se ob njej naučimo najpomembnejše lekcije: da nič ni vredno truda, če nismo z Gospodom; da nič ne koristijo vsa čudesa sveta in vse izpolnjene ambicije, če v naših prsih ne gori plamen žive ljubezni, luč svetega upanja, ki je predokus neskončne ljubezni v naši dokončni domovini. (Božji prijatelji, 278)