Sv. JožefmarijaDnevna besedila

“Nevarnost je v rutini”

»Nonne cor nostrum ardens erat in nobis, dum loqueretur in via?« — Ali ni najino srce v naju žarelo, ko nama je po poti govoril? Te besede učencev na poti v Emavs bi se morale, če si apostol, same od sebe zaslišati tudi iz ust tvojih kolegov po tem, ko so na poti svojega življenja srečali tebe. (Pot, 917)

Všeč mi je govoriti o poti, ker smo popotniki, ker smo namenjeni v nebeško domovanje, v našo domovino. Toda pomislite: čeprav lahko na poti tu in tam srečamo posebno težavne predele, čeprav je treba kdaj prebresti kakšno reko ali se prebiti skozi majhen, skoraj neprehoden gozd, bo večinoma ta pot nekaj običajnega, brez presenečenj. Nevarnost je v rutini: v pomisleku, da v tem, v stvarnosti vsakega trenutka, ni Boga, ker je tako enostavno, tako običajno! Dva učenca sta bila na poti v Emavs.

Hodila sta z normalnim korakom kakor mnogi drugi, ki so potovali skozi tisto pokrajino. Povsem naravno se ob njiju pojavi Jezus, hodi z njima in začne pogovor, ki jima lajša utrujenost. Predstavljam si ta prizor, ko se dan že nagiba k večeru. Pihlja lahen vetrič. Naokrog pa polja zrelega žita in stare oljke s posrebrenimi vejami od nežne svetlobe.

Jezus na poti. Gospod, kako si velik v vsakem trenutku! Vendar me še bolj ganeš, ko se spustiš k nam, da bi nam sledil, da bi nas poiskal v našem vsakodnevnem vrvežu. Gospod, daj nam preprostost duha, čist pogled, jasne misli, da te bomo mogli prepoznati, kadar boš prišel brez zunanjih znamenj tvoje slave.

Ko pridejo do vasi, se pot konča in onadva, ki sta bila, ne da bi se zavedala, v globini srca ranjena zaradi besede in ljubezni Boga, ki je postal človek, obžalujeta, da odhaja. Kajti Jezus se od njiju poslovi, kakor da gre dalje. Nikoli se ne vsiljuje ta naš Gospod. hoče, da ga kličemo svobodno, potem ko smo zaznali čistost ljubezni, ki nam jo je vsadil v dušo. (Božji prijatelji, 313-314)