Vrnimo se k svetemu evangeliju in se zadržimo pri tem, kar nam pripoveduje sveti Matej v enaindvajsetem poglavju. Pove nam, da je Jezus, ki se je zjutraj vračal v mesto, postal lačen. Ob poti je zagledal smokvino drevo in šel k njemu. Kakšno veselje, Gospod, ko te vidimo lačnega, ko te vidimo žejnega ob studencu v Sihárju! (…)

Kako nam pomagaš, da te razumemo, Gospod! Kako nam pomagaš, da te ljubimo! Pred nami se pokažeš enak nam, v vsem razen v grehu, da bi mi občutili, da lahko s tabo premagamo svoja slaba nagnjenja, svojo krivdo. Kajti nista pomembna ne utrujenost, ne lakota, ne žeja, ne solze … Kristus je bil utrujen, bil je lačen, bil je žejen, jokal je. Tisto, kar je zares pomembno, je boj — ljubezni polna bitka, kajti Gospod vedno ostaja z nami — da bi izpolnili voljo Očeta, ki je v nebesih. (…)

Prišel je do smokvinega drevesa, toda na njem ni našel drugega kot listje. To je obžalovanja vredno. Se tako dogaja tudi v našem življenju? Se nam dogaja, da nam žalostno primanjkuje vere, utripanja ponižnosti, da v nas ni najti ne žrtev ne del? Da nas je sama krščanska zunanjost, vendar v nas ni sadov? To je strašno. Kajti Jezus je ukazal: Naj ne bo nikoli več sadu na tebi! In smokva se je pri priči posušila. Razžalosti nas ta odlomek iz Svetega pisma, hkrati pa nas spodbuja, naj se vnamemo v veri, naj živimo skladno s to vero, da bo Kristus od nas vedno prejemal sadove. (Božji prijatelji, 201-202)