Kolikšna je bolečina njegove Matere in svetega Jožefa, ker ga ni bilo med sorodniki in prijatelji, ko sta se vračala iz Jeruzalema! In kakšno veselje, ko sta ga že od daleč razločila, kako poučuje izraelske učitelje! Toda poglejte te na videz trde besede, ki pridejo iz ust Sina, ko je odgovoril svoji Materi: Kako, da sta me iskala?

Ali ni bilo razumljivo, da sta ga iskala? Duše, ki vedo, kaj pomeni izgubiti Jezusa in ga zopet najti, to lahko razumejo … Kako, da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta? Ali nista vedela, da moram svoj čas popolnoma posvetiti mojemu nebeškemu Očetu?

To je sad današnje molitve: da se prepričamo, da je naše zemeljsko potovanje — v vseh okoliščinah in v vseh obdobjih — za Boga, da je zaklad slave, podoba nebes; da je čudež v naših rokah, ki ga moramo upravljati s čutom odgovornosti, zaradi ljudi in zaradi Boga, brez potrebe po spremembi stanú; sredi ulice, tako da posvečujemo svoj poklic ali službo, življenje doma, družbene odnose, sleherno dejavnost, ki je na videz samo zemeljska. (Božji prijatelji, 53-54)