Zelo dobro poznate obveznosti vaše krščanske poti, ki vas bodo brez prestanka in mirno peljale k svetosti; varni ste tudi pred težavami, praktično pred vsemi, saj so vidne že od daleč, od začetka poti. Zdaj vztrajam, da si pustite pomagati, da se pustite voditi duhovnemu voditelju, ki mu izpoveste vse vaše svete načrte in vsakdanje težave, ki vplivajo na notranje življenje, vse polome, ki jih doživite, in vse zmage.

Pri tem duhovnem vodstvu se vedno izkažite zelo iskreni: ne dopustite si, da bi karkoli zamolčali, popolnoma odprite svojo dušo brez strahu in brez sramu. Sicer, glejte, se ta tako ravna in prehodna pot zaplete in tisto, kar na začetku ni bilo nič, se sčasoma spremeni v zanko, ki duší. (…)

Ali se spomnite zgodbe o ciganu, ki se je šel spovedat? To je le zgodba, duhovita anekdota, saj se o spovedi nikoli ne govori, razen tega cigane zelo cenim. Ubožček! Zares se je kesal: Gospod župnik, obtožujem se, da sem ukradel povodec … malenkost, ali ne? In za povodcem je bila mula … in za njo še en povodec … in še ena mula … In tako je šlo do dvajset. Otroci moji, enako se dogaja pri našem ravnanju: ko dopustimo povodec, za njim pride cela naveza slabih nagnjenj, slabosti, ki so nizkotne in sramotne. In še nekaj drugega se zgodi v sobivanju: začne se z majhno žalitvijo, konča pa se tako, da živimo obrnjeni stran od sočloveka sredi najbolj ledene brezbrižnosti. (Božji prijatelji, 15)