To Kristusovo ljubezen mora vsak od nas udejanjiti v lastnem življenju. Toda da bi lahko bili ipse Christus, se moramo gledati v Njem. Ne zadostuje splošna ideja o Jezusovem duhu, pač pa se moramo od Njega učiti ravnanja in malih pozornosti. Predvsem pa moramo premišljevati Njegovo življenjsko pot, Njegove sledi, da bi iz njih črpali moč, svetlobo, vedrino, mir.

Kadar ljubimo kako osebo, želimo vedeti tudi najmanjše podrobnosti o njenem bitju in njenem značaju, da bi se tako laže poistovetili z njo. Zato moramo premišljevati Kristusovo zgodbo, od Njegovega rojstva v jaslih pa do smrti in vstajenja. V prvih letih svojega duhovništva sem rad podarjal izvode evangelija in druge knjige, ki govorijo o Jezusovem življenju. Kajti to moramo dobro poznati in ga v celoti imeti v glavi in srcu, da ga lahko v vsakem trenutku, brez pomoči knjige in z zaprtimi očmi, zremo kot v filmu. Tako se bomo v različnih okoliščinah svojega življenja vedno spomnili besed in dejanj Gospoda.

Tako se bomo čutili del Njegovega življenja. Kajti ne gre le za to, da mislimo na Jezusa in da si predstavljamo te prizore. Povsem se moramo vključiti vanje, postati igralci. (Jezus prihaja mimo, 107)