... In ko bom povsem izpraznjen samega sebe, me napolni Ti. Naj se ne navežem na nič tu spodaj; naj bo moja opora vedno ljubezen. (Kovačnica, 41)
To je trenutek za vzklik: spomni se danih obljub, da se navdam z upanjem; to mi je v tolažbo v moji ničevosti in mojemu življenju daje moč. Naš Gospod hoče, da v vsem računamo na Njega: jasno vidimo, da brez Njega ne moremo ničesar, z Njim pa nam je vse mogoče. Tako potrdimo našo odločitev, da bomo vedno hodili v njegovi navzočnosti.
Z božjim razsvetljenjem v umu, ki se zdi nedejaven, bomo brez sence dvoma razumeli, da če Stvarnik skrbi za vse — celo za svoje sovražnike — koliko bolj bo potem poskrbel za svoje prijatelje! Prepričamo se, da ni zla niti neprijetnosti, ki ne bi pripomogla k dobremu. Tako našega duha še trdneje prevzameta veselje in mir, ki ju nič človeškega ne bo moglo izkoreniniti, kajti ta obiskovanja nam vedno pustijo nekaj svojega, nekaj božjega. hvalili bomo Gospoda, našega Boga, ki je v nas uresničil čudovita dela, in doumeli bomo, da nas je Bog ustvaril in nam dal zmožnost, da posedujemo neskončen zaklad.
Začeli smo s preprostimi, čudovitimi ustnimi molitvami, ki smo se jih naučili v otroštvu in ki jih nikdar nočemo opustiti. Molitev, ki se je pričela s to otroško prostodušnostjo, se zdaj odvija v širokem, umirjenem in zanesljivem toku, ker gre v korak s prijateljstvom z Njim, ki je rekel: Jaz sem pot. Če tako ljubimo Kristusa, če se z nadnaravno smelostjo zatekamo v odprtino, ki jo je sulica napravila v njegovi strani, se bo izpolnila Učiteljeva obljuba: Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem. (Božji prijatelji, 305-306)