Veselje, nadnaravni in človeški optimizem so združljivi s fizično utrujenostjo, z bolečino, s solzami — ker imamo srce —, s težavami v našem notranjem življenju ali pri apostolskem delu.

»Perfectus Deus, perfectus Homo« — popoln Bog in popoln Človek —, ki je imel vso srečo nebes, je hotel izkusiti napor in utrujenost, jok in bolečino …, da bi razumeli, da moramo biti zelo človeški, če hočemo biti nadnaravni. (Kovačnica, 290)

Kadar se utrudimo pri delu, pri študiju, v apostolatu, kadar na obzorju vidimo samo oblačno nebo, takrat obrnimo svoj pogled h Kristusu: k dobremu Jezusu, k utrujenemu Jezusu, k lačnemu in žejnemu Jezusu. Kako nam pomagaš, da te razumemo, Gospod! Kako nam pomagaš, da te ljubimo! Pred nami se pokažeš enak nam, v vsem razen v grehu, da bi mi občutili, da lahko s tabo premagamo svoja slaba nagnjenja, svojo krivdo. Kajti nista pomembna ne utrujenost, ne lakota, ne žeja, ne solze … Kristus je bil utrujen, bil je lačen, bil je žejen, jokal je. Tisto, kar je zares pomembno, je boj — ljubezni polna bitka, kajti Gospod vedno ostaja z nami — da bi izpolnili voljo Očeta, ki je v nebesih. (Božji prijatelji, 201)