Ne pozabi, prijatelj moj, da smo otroci. Devica sladkega imena, Marija, je zbrana v molitvi.

Ti si lahko v tisti hiši, kar želiš: prijatelj, služabnik, radovednež, sosed ... — Jaz si v tem trenutku ne drznem biti nihče. Skrijem se za teboj in začuden opazujem prizor:

Nadangel predaja svoje oznanilo ... Quomodo fiet istud, quoniam virum non cognosco? — Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža? (Lk 1,34)

Glas naše Matere kot nasprotje prebudi v meni spomine na vso človeško nečistost ... tudi mojo.

Kako potem sovražim tiste bedne zemeljske nizkotnosti! ... Kakšni sklepi!

Fiat mihi secundum verbum tuum. — Zgôdi se mi po tvoji besedi. (Lk 1,38) Ob očarljivosti teh deviških besed je Beseda postala meso.

Prva desetka se bliža h koncu ... Še imam čas, da prej kot katerikoli smrtnik rečem svojemu Bogu: Jezus, ljubim te. (Sveti rožni venec, Veseli del, 1. skrivnost)